Avtor besedila: Samo Simčič

Pogledi na področje duhovnosti niso enotni, so bistveno različni, celo nasprotni. Tradicionalni vzhodnjaški pogledi težijo predvsem k spiritualnim doživetjem, materialnost pa je zanje kot zgolj „maja“, iluzija. Nasprotno se je v zahodni kulturi uveljavilo prepričanje, da je resnično samo to, kar dojemamo s čuti, s fizičnimi čuti, kar pa o tem mislimo, so zgolj špekulacije in predpostavke, ki so lahko blizu resničnosti, lahko pa zgolj domisleki.

Dejstvo pa je, da je zahodna kultura razvila praktično materialno ustvarjalnost. To je dosegla tako, da je uveljavljala spoznavanje na osnovi tako čutne kot miselne izkušnje, torej z materialnim in duhovnim spoznanjem. Težnja po duhovnosti je v zadnjem stoletju in pol vzporedno z rastočim materializmom vzniknila z novo notranjo silo, predvsem v zahodnem svetu. Ker hkrati nastaja globalna, svetovna kultura, se Vzhod in Zahod zbližujeta, kar tudi pomeni, da ne Vzhod ne Zahod ne moreta vztrajati pri svojih tradicijah, temveč je nujno vprašati se, kaj je resnično.

Materializem ni nekaj nepotrebnega. Mesto človeka in njegovega razvoja je Zemlja. Obstaja razlog za to, da je človek zemeljsko bitje. Je pa hkrati tudi duhovno bitje. Duhovnost nujno upošteva oboje, če hoče biti realna. Duhovno resnične so predstave, ki vidijo človeka kot del sveta, v katerem so poleg človeštva še živalstvo, rastlinstvo in minerali. Ta tri področja omogočajo obstajanje človeštva in je to tudi njihov smisel. Odpovedujejo se svojemu razvoju, kajti ena vrsta živali ne more preiti v drugo vrsto, temveč ostane vedno ista; prav tako je v rastlinskem svetu: lilija ne more postati vrtnica. Tudi ne more rastlina postati žival ali žival človek, še manj lahko postane mineral živo bitje. Nekoč, v davnini, je vladal v tem smislu razvoj, danes so vrste ustaljene in minerali trdni. Le človek se lahko razvija in le človek lahko povzroči zunanji in notranji razvoj – ali tudi razkroj.


Duhovni razvoj človeka

Pred tri tisoč leti je bil človek duševno duhovno drugačen kot intelektualni in materialno ustvarjalni človek danes. Toda brez preteklih kultur ne bi bilo današnjih. Kako pa se lahko razvija človek v današnjem času? Ali lahko postane nekaj povsem drugega kot človek? Pustimo to vprašanje odprto, resnično je namreč zanesljivo to, da lahko človek spreminja sebe, da lahko razvije nove sposobnosti, da lahko razvije višjo zavest od te, ki jo trenutno ima. To je odvisno od tega, koliko kultivira svojo notranjost, samega sebe. V tem pogledu se ljudje med sabo zelo razlikujemo. Imamo sicer vsi temeljno podlago za razvoj, razvijamo pa jo individualno različno – in to je odvisno od lastne volje. Zato nismo enaki, kar pa ne sme postati vzrok vzvišenosti nad drugimi, ošabnosti, nespoštovanja ali ponižnosti in hlapčevstvu, kar se zelo hitro zgodi, če ne bedimo nad samim seboj. Sočutno razumevanje tega, da se nekdo ne more ali ni mogel razviti tako kot drugi ali da nekdo kot posameznik dosega zavest, do katere se mi, drugi, ne moremo povzpeti, je odločilno za to, da se lahko imenujemo človeško bitje. Na razvoj vplivajo poleg lastne volje tudi okoliščine, vzgoja in zgledi, toda vedno je v vsakem primeru in v vsakem človeku mogoča svobodna moralna fantazija, s katero si je mogoče predstaviti vrednoto, h kateri lahko težimo, in lik tega, kar hočemo postati. In če v svojih sposobnostih presežemo druge, nam življenje pokaže, da so nam to v veliki meri omogočili drugi, na primer starši v času odraščanja, socialne ustanove kot šole, kulturne dejavnosti itd.. Zato je v tem primeru na naši vesti, da omogočamo drugim to, kar je uspelo doseči nam. Seveda se tega zaveda malo ljudi, toda to ne pomeni, da ni vredno pripadati tem maloštevilnim.

Takšen nazor zavezuje človeka, da mu je poleg osebnega duhovnega razvoja enako pomemben zunanji svet in razvoj v zunanjem svetu. Da se stalno sprašuje, kaj lahko stori zanj in kaj lahko prispeva s svojimi silami splošnemu in kulturnemu razvoju. To drugo je celo pomembneje kot se duhovno dvigovati v samotno odmaknjenost od sveta, saj le delo v svetu, moralni prispevek svetu, omogoča resnični duhovni napredek. Zato duhovnost ne more biti samo duhovna, temveč mora znati praktično posegati v svet. Ta nazor tudi vidi zakonitost karme in reinkarnacije bistveno drugače kot tradicionalna vzhodnjaška modrost. Človek se ne rodi ponovno zato, da bi izravnal takšna ali drugačna moralna ali nemoralna dejanja v preteklosti, temveč zato, da razvija nove sposobnosti in z njimi prispeva k razvoju vseh, s katerimi je tako ali drugače, po preteklosti in sedanjosti povezan. Svobodno tudi ustvarja povezanost s tistimi osebnostmi, s katerimi lahko deluje za splošni razvoj v sedanjosti in prihodnosti. Težnja po lastnem razvoju je v tem smislu tesno povezana z razvojem sveta. Človek je del sveta. Svet se je tako razvijal, da je človek postal samostojno bitje z lastno voljo, in zdaj je vrsta na človeku, da razvije svet, ker se svet iz samega sebe ne more več razvijati. Če človek nima te zavesti, zanemarja svet ali ga celo vodi v razkroj, kar se v veliki meri tudi dejansko godi. To zavest pa si pridobimo le, če to hočemo! Ali lahko brez vesti pustimo svet, kakršen je, ob strani, da se godi z njim, kar se dogaja, zato da bi se lahko v miru predali duhovnosti? Ali je to ljubezen?


Človekova narava in duh

V interesu po duhovnosti ni mogoče mimo dejstev duševnega sveta. Tu vladajo tri dejavnosti: mišljenje, čutenje in hotenje. (Volja in hotenje pomenita isto.) Mišljenje obsega tri stopnje: spominjanje, predstavljanje in razumevanje; tudi v čutenju razlikujemo tri stopnje: zaznavanje, vtis in občutke; prav tako obsega tudi hotenje tri stopnjujoče se dejavnosti: cilj, teženje in dejanje. Najbližje nam je čutenje, ker so fizični čuti v telesni organizaciji. Na to, kar zaznavamo s čuti, se odzovemo tako, da nam je to ali prijazno ali odbijajoče, simpatično ali antipatično. To ni več vezano neposredno na čutila, ampak na našo osebo, na naš značaj, naše navade, potrebe, želje. Temu preprosto rečemo naša narava. Zato čutimo, kot nam veleva narava. Velikokrat se sklicujemo na svojo naravo, kot da bi ta bila merilo našega ravnanja. Življenjska praksa kaže drugače. Svoje ravnanje določamo po premisleku. Upoštevamo svoje okolje in druge ljudi ter vse, kar nam je vredno ali nevredno. To dosežemo z mišljenjem. Toda mišljenja ne doživljamo tako kot čutila v telesni organizaciji. Mislimo lahko povsem neodvisno od tega, kar čutimo, in to je celo nujno, sicer bi naše ravnanje določalo refleksno odzivanje na naše občutke in se ne bi mogli orientirati v svetu. Mišljenja se tudi zavemo šele potem, ko miselni tok ustavimo in ga po spominu obnovimo v svoji zavesti. Pred tem smo samo zatopljeni v svoje misli, kakšne in katere so te misli, to pa spoznamo, ko se naknadno ozremo nanje. Človek pravzaprav ves čas bolj ali manj intenzivno misli in sicer zato, ker je človek in je za človeka temeljna značilnost, da lahko misli. Druga živa bitja ne mislijo. Samo temu, da lahko človek misli, se lahko zahvalimo, da smo ljudje. Vendar lahko to spoznamo, če to hočemo, kajti šele ko pomislimo na to, kaj mislimo, se tega zavemo, pomisliti pa moramo hoteti.

Tako pridemo v stik s hotenjem, z voljo. Opazimo, da je volja dana, da obstaja, toda nastopi in se usmeri v neki cilj takrat, ko jo prebudimo. Sicer je volja enostavno volja po življenju, ki je instinktivna in nezavedna, ki pa je v nas že od rojstva in je bila v nas že prej, pred rojstvom, pravzaprav že pred spočetjem v duhovnem svetu, kjer se je zganila z voljo po življenju v zemeljskem svetu. To je duhovna volja, ki jo v času življenja na Zemlji prebujamo v zavest in spreminjamo v lastno voljo.

Z mišljenjem in hotenjem upravljamo svojo naravo. Človek ni samo naravno bitje, temveč tudi duhovno. Zato človekova narava ni edino merilo njegovega ravnanja, temveč odloča o tem od čutenja neodvisno mišljenje, ki ga človek lahko doseže, če to hoče. Prebujanje hotenja je prebujanje duha v človeku, ker izhaja volja iz duhovnega sveta. Je Božja volja, ki hoče da obstajamo in ki sploh hoče, da svet obstaja in da ima svoj smisel. Smisel?

To je filozofsko vprašanje. To ne pomeni, da je takšno vprašanje prazno razmišljanje brez odnosa do stvarnosti. To vprašanje je resnično, če se z njim obrnemo k temeljnim pojavom v svetu. Vse obstajanje teži k temu, da mineva in izginja. Vse, kar mineva in izginja, pa teži k temu, da se poraja znova v isti ali novi obliki. Izginjanje, izničevanje, je smrt. Smrti kljubuje obstajanje z nenehno preroditvijo. Na Zemlji je ta nenehno trajajoča preroditev očiten in stalen pojav, ki pa je tudi stalno ogrožen. Lahko rečemo, da je Zemlja seme nenehno trajajoče kozmične preroditve. Nenehnega vstajenja iz nič, iz smrti. Človek kot plod zemeljskega razvoja postaja vedno bolj odgovoren za to, ker je postal sposoben s svojo voljo posegati v vse pojave na Zemlji. Ali je tudi sposoben to doumeti? To ni prazna filozofija, temveč zelo preprosta ugotovitev, ki izhaja iz sveta samega. Izvlekli smo jo iz resničnosti same.

Duhovnost ni samo čutenje duhovnosti in duhovno doživljanje, temveč tudi jasno in točno opazovanje pojavov sveta ter mišljenjsko sklepanje o njihovem bistvu, vzroku in smislu. Nujno je povzpeti se na raven duhovne znanosti, za katero je značilna aktivnost jasnosti opazovanja in spoznavanja z mišljenjem. Do te aktivnosti se je mogoče prebiti z voljo, ki je ljubezen do spoznavanja resničnosti.


Mišljenje, čutenje in hotenje

V vsakdanjem življenju so mišljenje, čutenje in hotenje pomešani med sabo. Ko pa posvetimo pozornost notranjemu življenju in opazovanju, kako spoznavamo svet in življenje, jih lahko razločimo. Lahko opazujemo posebej tok mišljenja, tok čutenja in tok hotenja ter odnose med njimi. Če nekaj hočemo, je naravno, da si prej predstavimo, kaj hočemo, in si zamislimo cilj ter pot do uresničitve naše volje, našega cilja. Za to pa moramo tudi točno zaznati in začutiti okolje in pogoje, ki jih je treba izpolniti, da bi prišlo do uresničitve. Prepoznati moramo tudi svoje sposobnosti in nesposobnosti. Tako spuščamo kot duh svetlobo mišljenja v čutenje in hotenje. Tako spuščamo svoje čutenje kot toplino in ljubezen v naše mišljenje in hotenje. Tako spuščamo naše hotenje iz splošne volje po obstajanju v mišljenje in čutenje in se doživljamo kot dejaven in ustvarjalen duh v materialni stvarnosti. To je temeljni del našega praktičnega in duhovnega življenja.

Kot že rečeno nam je čutenje blizu, mišljenja pa se zavedamo šele potem, ko pomislimo, kaj smo mislili. Najmanj pa se zavedamo volje, hotenja. To je paradoksalno, kajti volja je vse naše obstajanje in nas vseskozi prežema. Brez volje ne bi bili, se ne bi čutili in ne bi mogli misliti. Čutenje je neposredno doživljanje volje, hotenja. Mišljenje je težnja volje, ki zajema cilj in si zastavlja pot do tega cilja. Ideali ne padajo v svet z neba, treba si jih je hoteti zamisliti in uresničiti. Tako tudi višji jaz v človeku. Tudi ni dovolj imeti predstavo o višjem jazu v sebi, kajti ta obstaja le tedaj, ko aktivno težimo k njemu, ko ga torej aktivno hočemo. V volji, hotenju, živimo dejavno, v dejanju in delu. Do prebuditve volje je dolga pot. Če poznamo kolikor toliko svet in življenje, si lahko zamislimo, kaj v tem svetu in tem življenju hočemo. Tako pride do konkretne misli, do ideje, ki nato postane nagnjenje, čutenje. Zelo radi govorimo o tem, kaj želimo, torej kakšna so naša nagnjenja, če pa ne storimo koraka k temu, to še ni hotenje, volja. Je samo čutenje. Lahko govorimo o idealih in se pritožujemo, češ da teh ni ali da jih vsi samo sprevračajo, vendar ideal obstaja, ko ga mi sami, ne drugi za nas, uresničujemo. Tako prihajamo do zavedanja hotenja. Zelo dolgo traja od tega, ko rečemo: »To želim ali to bi rad.« do tega, ko rečemo: »To hočem narediti.«

Še en enostaven primer. Rad bi doživel duhovni svet. Želim imeti duhovne doživljaje. Rad bi duhovno doživel bitje, ki je dejavno v drevesu. To ni animizem in tudi ne poganstvo, če menim, da je v drevesu takšno bitje. Drevo je v primeru z mineralom živo bitje. To je splošno priznano dejstvo. Ampak to dejstvo bi rad doživel. Ne morem se zadovoljiti s tem, da to pač le vem. Zato drevo opazujem. Vidim deblo, veje, liste, plodove, morda tudi en del korenin. To so posameznosti. In če drevesa ne opazujem samo enkrat, ampak večkrat, ali se spomnim, kako sem ga že prej večkrat opazoval ali kako sem opazoval tudi druga drevesa, naenkrat preidem v neko drugo dejavnost. To ni več samo zaznavanje z vidom ali s tipom ali s še kakim drugim čutilom. To ni samo čutenje tega, kar zaznavam ali kar sem že večkrat zaznal. Zdaj povezujem čutne vtise. S čim povezujem? S čutenjem? Če bi zgolj čutil, se ne bi mogel odtrgati od posameznih vtisov. Skakal bi z enega na drugega in pri tem izgubljal zavest o prvem, ker bi mi drugi posrkal vso pozornost. Povzdignem se nad čutenje in združujem v sebi vtise in predstave posameznosti z aktivnostjo mišljenja, predstavljanja in spominjanja. Tako ustvarim v sebi sliko drevesa. In če to sliko z mislijo povežem še s slikami drugih dreves, ustvarim takšno predstavo, ki ne ustreza samo enemu drevesu, temveč vsem drevesom. Tako nastane pojem ali ideja drevesa v meni. To pa ni suha, temveč živo izkušena misel, živo izkušena ideja. To pa še ni vse. Drevo sem zaznaval in videl v različnih stopnjah njegovega življenja. V mesecu novembru je bila pred mojimi očmi le še njegova lesena struktura, malone truplo drevesa. Decembra meseca se že pojavijo na vejah majhni brstiči, ki preživijo zimo. Iz teh brstičev poženejo spomladi listi. Ne pri vseh. Pri sadnem drevju poženejo najprej cvetovi in šele kasneje listi. Kajti cvetovi poženejo na podlagi listov, ki so rasli eno leto prej in se naslednje leto preobrazijo v cvetne liste – na sadnem drevju seveda. Spomladi je barva zelenih listov nežna, poleti temnejše zelena, v jeseni začnejo rumeneti, rjaveti, sušijo se in odpadejo. Vse to vidimo. Toda tega, kar deluje v drevesu kot njegovo bitje in ga vodi iz ene stopnje v drugo, tega ne vidimo z očmi, tega ne čutimo z zaznavami. To si moramo predstaviti in predstavimo si lahko samo, če to hočemo. In če obstajanju in življenju, ne posvetimo pozornosti z notranjo dejavnostjo, si ju ne moremo predstaviti in nista živa v naši zavesti. Ne moremo ju videti materialno. Pojav življenja si je mogoče le misliti. Pri tem je to, kar tako mislimo, resničnost, to ni samovoljna domišljija. To misel doživimo, izkusimo. Doživimo in izkusimo bitje drevesa. Doživimo in izkusimo njegovo življenje, ki je sicer nevidno našim fizičnim očem. Vidimo ga z notranjimi očmi. Tako nastane postopek duhovnega razsvetljenja. Tega je mogoče poglobiti in uporabiti na vseh stvareh in pojavih sveta in življenja. Lahko ga tudi praktično uporabimo za spoznanje stvari in pojavov in za to, kaj lahko na temelju spoznanja storimo v dobro sveta in življenja, za prihodnost sveta, življenja in človeštva. Duhovnost je praktična v materialnem svetu. To lahko hočemo ali vsaj hočemo razumeti.