V tem zapisu navajamo odlomke iz del Rudolfa Steinerja, ki so namenjeni tistim, ki želijo razviti v sebi skrite duševno duhovne (okultne) sile. Te vaje se imenujejo »Vaje ob strani življenja« (Nebenübungen).

Odlomki so vzeti iz naslednjih tekstov (prevod Samo Simčič):
»Navodila za ezoterično šolanje« GA 42,
»Kako doseči spoznanja višjih svetov« GA 10,
»Tajna znanost v osnovi« GA 13.
(Oznaka GA pomeni Gesamtausgabe, celotna izdaja del Rudolfa Steinerja.)

 

SPLOŠNE ZAHTEVE

V tem, kar bo sledilo, bomo predstavili pogoje, ki morajo biti osnova okultnega razvoja. Nihče naj ne misli, da lahko s kakršnimikoli merili zunanjega ali notranjega življenja napreduje, če teh pogojev ne izpolnjuje. Vse meditativne vaje in vaje iz koncentracije ter siceršnje vaje bodo brez vrednosti, ja, v določenem pogledu celo škodljive, če življenja ne urejamo v smislu teh pogojev. Nobenih sil ni mogoče človeku dati; mogoče je le sile, ki so v njem, popeljati v razvoj. Ne razvijajo se same, ker obstajajo zanje zunanje in notranje ovire. Zunanje ovire odpravimo z naslednjimi pravili, notranje pa s posebnimi navodili o meditaciji in koncentraciji itd.


Jasno mišljenje

Prvi pogoj je prisvojiti si popolnoma jasno mišljenje. V ta namen si je treba vzeti četudi samo kratek čas, le kakih pet minut, kolikor več, toliko bolje, v katerem se je treba osvoboditi blodenja misli. Treba je postati gospodar v svojem miselnem svetu. Človek ni gospodar, če zunanje razmere, poklic, kakršnekoli tradicije, družbene razmere, tudi pripadnost določeni narodnosti, dnevni čas, določena opravila določajo, da se ukvarjamo z neko mislijo in kako to misel razpredamo. Treba je v omejenem času po svobodni volji izprazniti dušo od običajnega, vsakdanjega miselnega toka in z lastno iniciativo postaviti v njeno središče neko misel. Ni treba meniti, da mora to biti izredna ali zanimiva misel; kar je treba v okultnem pogledu doseči, bomo celo bolje dosegli, če na začetku težimo k temu, da izberemo kar se da nezanimivo in nepomembno misel. Tako bomo bolj spodbudili samostojno silo mišljenja, medtem ko misel, ki je zanimiva, samo trga samostojni jaz. Bolje je, če si ta pogoj zastavimo tako, da mislimo o buciki kot pa o velikem Napoleonu. Rečemo si: izhajam iz te misli in s kar najbolj notranjo iniciativnostjo razvrščam vse, kar je po samem predmetu mišljenja povezano z njo. Misel naj ob koncu tega časovnega prostora še ravno tako barvito in živo stoji pred našo dušo kot na začetku. To vajo delamo dan za dnem, najmanj en mesec; lahko vsak dan izberemo novo misel, lahko pa se več dni držimo ene in iste. Na koncu prakticiranja takšne vaje poskusimo privesti v zavest občutek trdnosti in gotovosti, ki ju pri subtilni pozornosti do lastne duše kmalu opazimo, in nato vajo zaključimo tako, da osredotočimo svojo misel na glavo in na sredino hrbta (možgani in mozeg), kot da bi hoteli ta občutek vliti v ta del telesa.



Izvajanje opravil

Če smo to vajo opravljali približno en mesec, lahko nastopi druga zahteva. Poskusimo si izmisliti neko opravilo, kakršnega se v običajnem toku našega dosedanjega življenja prav gotovo nismo lotili. To opravilo izvršujmo vsak dan kot dolžnost. Dobro je, da si izberemo opravilo, ki ga lahko izvajamo vsak dan kolikor mogoče dolgo. Spet je bolje, če začnemo z nekim nepomembnim opravilom, h kateremu se moramo tako rekoč prisiliti, na primer ob določeni uri zalijemo cvetico, ki smo jo kupili. Čez nekaj časa dodajmo temu opravilu drugo, podobno, kasneje tretje in tako naprej, kolikor lahko to izvajamo ob opravljanju vseh drugih dolžnosti. Tudi ta vaja naj traja en mesec. Kolikor je mogoče, pa se je treba tudi v tem drugem mesecu ukvarjati s prvo vajo, četudi naj nam ne bo več izključna obveznost kot v prvem mesecu. Vendar je ne smemo zanemariti, sicer bomo kmalu opazili, da smo izgubili sadove prvega meseca in da se spet začenja stara razvada nekontroliranih misli. Nasploh je treba paziti na to, da sadov, ki smo si jih enkrat pridobili, nikdar ne izgubimo. Ko je za nami takšno iniciativno ravnanje, ki smo ga izpolnili z drugo vajo, se s subtilno pozornostjo zavemo v duši občutka notranjega nagiba k dejavnosti in hkrati izlijemo ta občutek v svoje telo, tako da teče z glave do srca.

Ravnodušje

V tretjem mesecu si je treba kot vajo v središču življenja zastaviti oblikovanje določenega ravnodušja do nihanja med veseljem in trpljenjem, radostjo in bolečino; »nebeško vriskanje in smrtno mračnost« je treba zavestno nadomestiti z enakomernim razpoloženjem. Pozorni postanemo do tega, da se ne prepustimo nobeni radosti, da nas nobena bolečina ne podre do tal, da nas noben doživljaj ne potegne za sabo v brezmejni bes ali jezo, da nas nobeno pričakovanje ne napolni z bojaznijo ali strahom, da nas nobena situacija ne zbega itd., itd., itd. ne bojmo se tega, da bomo s takšno vajo postali trezni in neživljenjski; prej bomo opazili, da na mesto tega, kar se s to vajo godi, stopajo osvetljene lastnosti duše. Predvsem pa bomo lahko nekega dne s subtilno pozornostjo začutili notranji mir v telesu; tega izlijmo podobno kot v prejšnjih primerih v telo, tako da teče od srca po rokah in nogah in nazadnje sveti do glave. Seveda si v tem primeru ne moremo tega zastaviti z vsako vajo, kajti v bistvu nimamo opraviti z eno samo vajo, temveč s stalno pozornostjo do svojega notranjega duševnega življenja. Vsak dan si je treba vsaj enkrat priklicati ta notranji mir pred dušo ter nato vaditi izlivanje toka iz srca. Z vajami prvega in drugega meseca ravnamo tako kot v drugem mesecu z vajo prvega.

Pozitivnost

V četrtem mesecu se lotimo tako imenovane pozitivnosti. Njeno bistvo je, da v vseh izkušnjah, bitjih in stvareh stalno iščemo to, kar je v njih dobrega, izvrstnega, lepega itd. To lastnost duše lahko najbolje označimo z neko perzijsko legendo o Kristusu Jezusu. Ko se je ta nekoč podal s svojimi učenci na pot, so na robu poti videli ležati mrtvega psa, ki je že trohnel. Vsi učenci so se odvrnili od tega grdega prizora, le Kristus Jezus je obstal, si pozorno ogledoval žival in rekel: »Kako lepe zobe ima ta žival!« Medtem ko so drugi videli le to, kar je bilo grdo in nesimpatično, je on iskal lepoto. Tako si mora ezoterični učenec prizadevati v vsakem pojavu in vsakem bitju iskati pozitivnost. Kmalu bo opazil, da se pod pokrivalom grdega odkriva skrita lepota; celo za zunanjostjo prestopnika je skrito dobro, za zunanjostjo blazneža božanska duša. Ta vaja je povezana s tem, čemur pravimo vzdrževati se kritike.

Te stvari tudi ne smemo razumeti tako, kot da bi nekaj označevali kot črno belo in belo črno. Obstaja razlika, ali izhaja presojanje zgolj iz lastne osebnosti in sodimo po simpatijah in antipatijah. Obstaja tudi stališče v presojanju, ko se ljubeče postavimo v tuje obstajanje ali tuje bitje in se vsepovsod sprašujemo: kako pride ta drugi do tega, da je takšen ali da tako dela. S takšnim stališčem nam postane povsem samoumevno, da vedno bolj težimo k temu, da nepopolnemu bitju pomagamo, namesto da se pritožujemo in kritiziramo. Temu ni mogoče ugovarjati, češ da življenjske okoliščine zahtevajo od človeka, da obtožuje in sodi. Kajti tedaj so te življenjske okoliščine takšne, da prizadeti ne more opravljati resničnega duhovnega šolanja. So mnoge življenjske okoliščine, ki ne omogočajo okultnega šolanja v polni meri. Človek pa naj v tem primeru ne zahteva nepotrpežljivo, da kljub vsemu opravlja korake napredovanja, ki jih je treba opravljati ravno pod določenimi pogoji. Kdor se tako mesec dni zavestno usmerja k pozitivnosti, bo vedno znova opazil, da se v notranjost plazi občutek, kakor da je njegova koža postala z vseh strani prosojna in da se je njegova duša na široko odprla za vsa skrivna in subtilna dogajanja v njegovi okolici, ki so se prej izmikala njegovi pozornosti. Prav za to gre, da premagamo nepozornost do takšnih subtilnih zadev v vsakem človeku. Ko človek opazi, da se je v duši uveljavil opisani občutek kot neke vrste blaženost, tedaj poskusi ta občutek v mislih voditi k srcu in pustiti, da od tod priteka v oči, od tod pa v prostor pred sabo in okrog sebe. Opazimo, da tako pridobimo intimno razmerje do tega prostora. Tako rastemo preko samega sebe. Učimo se opazovati kos svoje okolice, kot da ta pripada nam samim. Za to vajo je potrebno imeti res veliko koncentracije in predvsem je treba prepoznati dejstvo, da vse, kar je vihravo, strastno, polno afektov, deluje uničujoče na nakazano razpoloženje. S ponavljanjem vaj prvih mesecev ravnamo spet tako, kot smo že nakazali ob prejšnjih mesecih.

Nepristranskost

V petem mesecu poskusimo v sebi gojiti občutek, biti do vsake izkušnje popolnoma nepristranski. Ko ljudje o nečem, kar so slišali in videli, rečejo: »Kaj takega še nisem nikdar slišal, nikdar videl, to je slepilo«, in to pride do nas, mora ezoterični učenec popolnoma prenehati s takšnim mišljenjem. Pripravljen mora biti, vsak trenutek sprejeti popolnoma novo izkušnjo. Kar je doslej spoznal kot zakonitost, kar se mu je pokazalo kot možno, se ne sme tako vkovati vanj, da ne bi mogel sprejeti neke nove resnice. Če nekdo pride k ezoteričnemu učencu in mu reče: »Stolp te in te cerkve stoji od te noči dalje poševno«, je to sicer radikalen, vendar pravi primer, tedaj naj ezoterik pusti odprta zadnja vrata verjetnosti, da mu lahko takšno nezaslišano dejstvo razširi dosedanje znanje naravnih zakonov. Kdor v petem mesecu usmeri svojo pozornost na to, da tako misli, bo opazil, da se v njegovo dušo plazi občutek, kot da je v prostoru, o katerem smo govorili ob vaji četrtega meseca, nekaj oživelo in bi se v njem nekaj premikalo. Ta občutek je izredno nežen, subtilen. Poskusiti moramo to subtilno vibriranje v okolju pozorno dojeti in spustiti njegov tok skozi vseh pet čutov, namreč skozi oči in ušesa ter skozi kožo, kolikor ta vsebuje toplotni čut. Manj pozornosti posvečajmo na tej stopnji ezoteričnega razvoja vtisom premikov v nižjih čutih, v čutih okusa, vonja in tipa. Na tej stopnji še ni ravno mogoče številne slabe vtise, ki se vmešavajo med v tem področju že obstoječe dobre, razlikovati od teh; zato prepusti učenec to stvar kasnejši stopnji.


V šestem mesecu se poskušajmo sistematično v rednem menjavanju vedno znova lotevati vseh petih vaj. Tako se polagoma lepo oblikuje ravnotežje duše. Opazili bomo namreč, da nezadovoljstvo v zvezi s pojavi in bitji sveta popolnoma izgine. Duše se polasti spravno razpoloženje z vsemi doživljaji, ki ni ravnodušnost, vendar nasprotno šele podeljuje sposobnost, usmeriti delovanje v svet tako, da ga izboljšujemo in razvijamo k napredku. Odpre se mirno razumevanje stvari, ki so bile prej za dušo zaprte. Celo hoja in kretnje človeka se pod vplivom teh vaj spremenijo; in ko človek nekega dne opazi, da je njegova pisava dobila drugačen značaj, si lahko reče, da je dosegel prvo brstenje na poti navzgor. Še enkrat si položimo na srce dvoje.

Prvo: teh šest vaj, o katerih govorimo, lahko paralizira škodljivi vpliv, ki ga lahko povzročajo druge okultne vaje, tako da ostane le tisto, kar je ugodno. In drugo: te vaje zagotavljajo pozitivni uspeh meditativnega dela in dela na koncentraciji. Celo še tako vestno izpolnjevanje običajne morale še ne zadošča ezoteriku, kajti ta morala je lahko zelo egoistična, če si človek reče: »Hočem biti dober, da bi drugi videli, da sem dober.« - Ezoterik ne dela dobro, da bi drugi videli v njem dobrega človeka, temveč ker spet in spet spoznava, da le dobro premika razvoj naprej, da pa zlo in nespamet ter grdota postavljajo le ovire na pot.


 

VAJE

V tem, za kar v pričujočem besedilu gre, je še nekaj drugega. Ravno odtenki finejše narave, ki jih besedilo razjasnjuje, lahko pri praktičnem izvajanju vaj usmerjajo pozornost k bistvenemu.

Kontrola misli

Vzemimo si najmanj pet minut prostega časa na dan in razmišljajmo o neki kar se da nepomembni misli, ki nas že od začetka sploh ne zanima, tako da logično povežemo vse, kar je o tem mogoče misliti. Pomembno je, da je to nepomemben predmet mišljenja, kajti ravno prisila, s katero se lotimo tega, da dolgo vztrajamo pri tem predmetu, je to, kar prebuja sposobnosti, ki dremajo v duši. Po nekem času opazi duša občutek trdnosti in gotovosti. Ne smemo pa si predstavljati, da nas bo ta občutek silno prevzel. Ne, to je povsem nežen, subtilen občutek, ki mu je treba prisluhniti. Tisti, ki trdijo, da tega občutka absolutno na zaznavajo v sebi, so v veliki meri podobni tistim, ki izhajajo iz tega, da med mnogimi drugimi predmeti iščejo neki prav majhen, nežen predmet. Sicer iščejo, vendar le površno, in tako ne morejo najti tega majhnega predmeta, temveč ga spregledajo. Treba je povsem v tišini prisluškovati in tedaj zaznamo ta občutek. Ta nastane predvsem v sprednjem delu glave. Ko to opazimo, ga v mislih izlijmo v možgane in v hrbtni mozeg. Nato se nam polagoma razkrije, da s sprednjega dela glave sevajo žarki prav do hrbtnega mozga.

Pobuda za dejanje. Ob tem si moramo izbrati neko dejanje (opravilo), ki si ga sami izmislimo. Kdor si kot to dejavnost zastavi, da bo zalival neko rožo, kakor da mu je to kot primer zaukazano, počne to brez cilja. Kajti to dejanje mora izhajati iz lastne pobude, torej si ga moramo sami izmisliti. Pri tej vaji kmalu opazimo nekaj kakor: »Lahko nekaj storim«, »bolj si prizadevam kot prej«, »čutim, da moram nekaj storiti«. To občutimo v vsem zgornjem delu telesa. Nato skušamo tok tega občutka spustiti k srcu.

Vzvišenost nad radostjo in bolečino. Nekdo naenkrat izbruhne v jok. Tedaj je čas, da opravimo to vajo. Z vso močjo se prisilimo, da tokrat ne jokamo. Isto velja tudi za smeh. Poskusimo, ko nam je do smeha, da se ne smejemo, temveč ostanemo mirni. To naj ne pomeni, da se ne smemo več smejati, temveč se moramo obvladati in postati gospodar nad smehom in jokom. In ko smo se nekajkrat premagali, zaznamo kmalu tudi občutek miru in ravnodušnosti. Spustimo tok tega občutka po vsem telesu; najprej naj se izlije iz srca v lakti in dlani, to pa preko rok seva v dejanje. Nato spustimo ta tok v noge in nazadnje naj steče po glavi. Ta vaja zahteva resno opazovanje samega sebe, kar izvajamo najmanj četrt ure dnevno.

Pozitivnost. Treba je v vsem slabem najti zrnce dobrega, v vsem grdem kanček lepote, v zločincu iskrico božanskosti. Potem dobimo občutek, kot da se širimo preko svoje kože. Je podoben občutku, da raste naša velikost, občutku velikosti, kakršno ima etrsko telo po smrti. Če to občutimo, spustimo žar tega občutka sevati skozi oči, ušesa in vso kožo, predvsem pa skozi oči.

Nepristranskost. Bodimo gibčni, sposobni lotiti se še česa novega. Če nam nekdo pripoveduje, kar menimo, da ni resnično, mora v našem srcu še vedno biti kotiček, kjer si rečemo: mogoče pa ima prav. – To nas ne more pripeljati do nekritičnosti, saj lahko zadevo še preverimo. Prevzame nas občutek, da priteče k nam nekaj od zunaj. To vsrkamo z očmi, ušesi in z vso kožo.

Ravnotežje. Vseh teh pet vaj moramo privesti v harmonijo, tako da jih vse enako upoštevamo.

Teh vaj nam ni treba opravljati po mesec dni. Treba si je predvsem zastaviti določen čas. Gre predvsem za to, da te vaje opravljamo po tem vrstnem redu. Kdor začne z drugo, nima od tega nobene koristi. Kajti gre ravno za ta vrstni red. Nekateri celo menijo, da morajo začeti s šesto vajo, z ravnotežjem. Ali pa lahko povedemo v ravnotežje nekaj, česar ni? Kdor noče te vaje opravljati po pravem vrstnem redu, temu nič ne koristijo. Če mora nekdo napraviti šest korakov preko brvi in hoče narediti najprej šesti korak, je to tako nesmiselno kot začeti s šesto vajo.



Navodila za ezoterično šolanje

Nadaljnjo vrsto vaj prikazujejo »Navodila za ezoterično šolanje« (R.Steiner: Anweisungen für eine esoterische Schulung). Opravljamo jih z opazovanjem in vedno bolj zavestnim urejanjem duševnih procesov. V vsakem človeku se odigravajo bolj ali manj zavedno.

Prav zdaj in v vedno težjih zahtevah socialnega življenja do človekove individualnosti se zdi zavestno oblikovanje osebnosti vedno nujnejše.

Te vaje vodijo k utrjevanju in nadaljnjemu duhovno duševnemu razvoju notranjega človeka in preko tega v izoblikovanje duševnih organov zaznavanja.

Človek mora biti skrben in pozoren do določenih duševnih procesov, ki običajno potekajo brez njegove skrbnosti in pozornosti. Je osem takšnih procesov.

Seveda je najbolje lotiti se naenkrat le ene vaje, na primer osem ali štirinajst dni, nato druge itd., nato pa spet od začetka. Osmo vajo je nato najbolje opravljati vsak dan. Bolj in bolj dosegamo pravilno spoznanje samega sebe in tudi vidimo, kako napredujemo. Kasneje se morda – recimo v soboto – dnevno lotimo ene vaje poleg osme, tako da to vadimo okrog pet minut; določena vaja naj pride na vrsto vsakokrat na isti dan. Torej v soboto vaja iz mišljenja, v nedeljo iz odločitve, v ponedeljek iz govora, v torek iz ravnanja, v sredo iz dejanja itd.

SOBOTA

Biti pozoren do svojih predstav (misli). Misliti le pomembne misli. Spet in spet se učiti razlikovati bistveno od nebistvenega, večno od prehodnega, resnico od zgolj mnenja.

Pri poslušanju govorjenja soljudi poskušajmo povsem umolkniti v svoji notranjosti in se odpovedati vsakemu nestrinjanju, namreč vsaki neprijazni sodbi (kritiziranju, odklanjanju), tudi samo v mislih in občutkih.

To je tako imenovano »pravilno mišljenje«

NEDELJA

Odločati se le iz utemeljenega razmisleka prav do najnepomembnejših zadev. Oddaljimo se od vsakršnega ravnanja brez misli, od nepomembnega početja. Za vse naj imamo stalno pretehtane vzroke. Brezpogojno opuščamo vse, k čemur nas ne sili kak pomembnejši razlog.

Če smo prepričani v neke izvršene odločitve, se moramo tega držati v svoji notranji stalnosti.

To je tako imenovano »pravilno presojanje«, ki ni odvisno od simpatije ali antipatije.

PONEDELJEK

Govorjenje: le to, kar je smiselno in ima pomen, naj pride iz ust onega, ki teži k višjemu razvoju. Vsako govorjenje zaradi govorjenja – na primer, da preganjamo čas – je v tem primeru škodljivo.

Običajnemu načinu zabavnega preganjanja časa, ko se govori vsevprek o vsem, se je treba izogibati; pri tem se ne smemo izključevati iz občevanja s soljudmi. Ravno v odnosu z drugimi razvijajmo svoje govorjenje bolj in bolj k pomembnosti. Vsako svoje govorjenje in vsak svoj odgovor premislimo v vse smeri. Nikdar ne govorimo brez razloga! Raje molčimo. Poskušajmo uporabljati ne preveč ne premalo besed. Najprej mirno poslušajmo, nato to predelajmo.

Ta vaja se tudi imenuje »pravilna beseda«.

TOREK

Zunanje ravnanje z dejanji. Naše ravnanje naj ne moti naših soljudi. Če smo po notranjem nagibu (po vesti) naravnani k temu, da nekaj storimo, pretehtajmo skrbno, kako naj to najbolje ustreza vzroku za blagor celote, za trajno srečo ljudi, za večnost.

Ko delujemo iz sebe – iz lastne iniciative – pretehtajmo najprej v temelju učinke svojega načina ravnanja.

To se imenuje tudi »pravilno dejanje«.

SREDA

Urejenost življenja. Naravno in duhu primerno življenje, ne se predajati zunanjemu hrušču življenja. Izogibati se vsemu, kar prinaša nemir in hlastanje.

Ne se prenagliti, vendar tudi ne biti len. Življenje razumeti kot sredstvo za delo, za višji razvoj in temu primerno ravnati.

V tem pogledu govorimo tudi o »pravilnem stališču«

ČETRTEK

Človeško teženje. Pazimo, da ne storimo nič, kar presega naše moči, vendar tudi, da ne opuščamo ničesar, kar je znotraj njih.

Gledati v svet preko vsakdana in trenutka ter si zastavljati cilje (ideale), ki so povezani z najvišjimi dolžnostmi človeka, na primer hoteti se razvijati v smislu nakazanih vaj, da bi lahko ljudem toliko bolj pomagali in jim svetovali, četudi morda ne ravno v najbližji prihodnosti.

Kar smo tu povedali, lahko povežemo v naslednjo celoto: »vse dosedanje vaje vadimo, da postanejo navada«.

PETEK

Težimo k temu, da se čim več naučimo od življenja. Nič ne gre mimo nas, ne da bi bilo priložnost za zbiranje izkušenj, ki so potrebne za življenje. Če pa naredimo nekaj nepravilnega ali nepopolnega, naj bo to priložnost, da to kasneje opravimo pravilno ali popolno.

Ko vidimo, kako ravnajo drugi, jih opazujmo s težnjo k podobnemu cilju (vendar ne s pogledom brez ljubezni). In ne storimo ničesar, ne da bi se ozirali nazaj na doživetja, ki so lahko nekomu pri njegovih odločitvah in njegovemu delu v pomoč.

Če smo dovolj pazljivi, se lahko od vsakega človeka, tudi od otrok, veliko naučimo.

Ta vaja se imenuje tudi  »pravilno spominjanje«.

To pomeni, da se pri tem, kar izkusimo, spomnimo tega, česar smo se naučili.

 

POVZETEK

Od časa do časa obrnemo pogled v svoja dejanja, četudi vsak dan le pet minut ob istem času. Pri tem se potopimo vase, se posvetujemo sami s sabo, preverjamo svoja življenjska načela in jih oblikujemo, svoja spoznanja – ali tudi nasprotja – naj stečejo skozi naše misli, pretehtajmo svoje dolžnosti, premišljajmo o vsebini in resničnemu smislu življenja, naj nam lastne napake ne bodo všeč, z eno besedo: prizadevajmo si od tega, kar tako ostane, poiskati bistveno ter si resno zastaviti ustrezne cilje, na primer vrline, ki naj si jih pridobimo. (Ne prepuščajmo se napakam in ne mislimo, da smo s tem naredili nekaj dobrega, temveč vedno težimo naprej k višjim zgledom.)  Ta vaja se tudi imenuje »pravilna premišljenost«.

* * *

Kot primerjavo k temu vzemimo drugo ustrezno besedilo iz knjige »Kako doseči spoznanja višjih svetov?« Rudolfa Steinerja. Tudi tu nam bodo rahli pomenski odtenki zaostrili pogled.

Človek mora biti skrben in pozoren do duševnih procesov, do katerih je običajno neskrben in nepozoren. Obstaja osem takšnih procesov.

Prvi je način, kako si ustvarjamo predstave. Običajno se človek v tem pogledu povsem zanaša na slučaj. Sliši to ali ono, vidi eno ali drugo in si glede na to ustvarja pojme. Dokler ravna tako, ostane njegov lotusov cvet s šestnajstimi listi popolnoma neučinkovit. Šele ko se loti vzgoje samega sebe v tej smeri, začenja ta učinkovati. V ta namen mora paziti na svoje predstave. Vsaka predstava mora zanj dobiti pomen. V njej mora videti določeno poslanstvo, sporočilo o stvareh v zunanjem svetu. In naj ga ne zadovoljujejo predstave, ki tega pomena nimajo. Tako naj vodi vse svoje pojmovno življenje, da to postane zvesto zrcalo zunanjega sveta. Težiti mora k temu, da nepravilne predstave izloča iz svoje duše.

– Drugi duševni proces zadeva človekove odločitve. Človek naj se odloča le iz utemeljenega razmišljanja v polnem smisli tudi o najnepomembnejših stvareh. Vsako ravnanje brez misli, vsako dejanje brez misli je treba odstraniti iz duše. Za vse je treba imeti pretehtane vzroke. Opusti naj, k čemur ga ne vodi kak pomemben razlog.

 – Tretji proces se nanaša na govor. Le kar ima smisel in pomen, naj kane z ust tajnega učenca. Vsako govorjenje zaradi govorjenja samega ga odvede z njegove poti. Običajnemu načinu občevanja, kjer se govori vsevprek, se tajni učenec izogiba. Pri tem naj se ne izobči iz družbe soljudi. Ravno v družbi naj se njegovo govorjenje razvije k pomembnosti. Govori z vsakomer in mu daje odgovor, vendar to počne z mislijo o tem, kam naj usmeri razmišljanje. Nikoli ne govori neutemeljeno. Poskuša uporabljati ne preveč ne premalo besed.

– Četrti proces je urejanje zunanjega ravnanja. Tajni učenec skuša voditi svoje ravnanje tako, da je v skladu z ravnanjem njegovih soljudi in z dogajanjem v njegovem okolju. Opušča ravnanje, ki druge moti ali je v nasprotju s tem, kar se godi okrog njega. Skuša tako urediti svoje ravnanje, da postaja harmoničen člen v njegovi okolici, v njegovem življenjskem položaju itd. Kjer obstaja nujnost, da ravna drugače, skrbno opazuje, kako lahko najbolje ustreže tej nujnosti. Kjer ravna iz samega sebe, pretehta učinke svojega načina ravnanja do največje jasnosti.

– Bistvo petega, kar naj tukaj upoštevamo, je urejanje celotnega življenja. Tajni učenec skuša živeti po naravi in po duhu. Ne prenagli se in ni len. Prezaposlenost in nemarnost sta mu enako tuja. Življenje vidi kot sredstvo dela in temu ustrezno ravna. Zdravje, navade in tako dalje ureja zase tako, da je posledica tega harmonično življenje.

– Šesti proces zadeva človekovo teženje. Tajni učenec preverja svoje sposobnosti, to, kar zmore, in ravna v smislu takšnega spoznavanja samega sebe. Ne skuša storiti nič, kar je zunaj njegovih moči; toda tudi ne opušča, kar je znotraj njih. Sicer pa si zastavlja cilje, ki so povezani z ideali, z velikimi dolžnostmi človeka. Ne naveže se zgolj brez misli na kolo v pogonu človeštva, temveč skuša doumeti svoje naloge in gledati preko vsakdanjosti.

– Sedmi proces v njegovem duševnem življenju zadeva težnjo, kar največ naučiti se od življenja. Nič ne gre mimo tajnega učenca, kar mu ne nudi priložnosti, zbirati izkušnje, ki so koristne za življenje. Če je storil nekaj nepravilnega in nepopolnega, bo to zanj vzrok, da bo kasneje to opravil pravilno in popolno. Ko vidi, kako ravnajo drugi, jih opazuje s težnjo k podobnemu cilju. Skuša zbrati bogat zaklad izkušenj in se stalno posvetovati z njimi. In ne stori nič, ne da bi se oziral nazaj k doživetjem, ki so mu lahko pri njegovih odločitvah in njegovemu delu v pomoč.

 – Končno smo pri osmem procesu. Tajni učenec mora od časa do časa obračati pogled v svojo notranjost; mora se potopiti vase, se skrbno posvetovati sam s sabo, oblikovati svoja življenjska načela in jih preverjati, svoja spoznanja popeljati skozi misli, pretehtati svoje dolžnosti, razmišljati o vsebini in cilju življenja itd.

Iz nemščine prevedel Samo Simčič

 

 

 

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih