Izvajanje opravil

Če smo to vajo opravljali približno en mesec, lahko nastopi druga zahteva. Poskusimo si izmisliti neko opravilo, kakršnega se v običajnem toku našega dosedanjega življenja prav gotovo nismo lotili. To opravilo izvršujmo vsak dan kot dolžnost. Dobro je, da si izberemo opravilo, ki ga lahko izvajamo vsak dan kolikor mogoče dolgo. Spet je bolje, če začnemo z nekim nepomembnim opravilom, h kateremu se moramo tako rekoč prisiliti, na primer ob določeni uri zalijemo cvetico, ki smo jo kupili. Čez nekaj časa dodajmo temu opravilu drugo, podobno, kasneje tretje in tako naprej, kolikor lahko to izvajamo ob opravljanju vseh drugih dolžnosti. Tudi ta vaja naj traja en mesec. Kolikor je mogoče, pa se je treba tudi v tem drugem mesecu ukvarjati s prvo vajo, četudi naj nam ne bo več izključna obveznost kot v prvem mesecu. Vendar je ne smemo zanemariti, sicer bomo kmalu opazili, da smo izgubili sadove prvega meseca in da se spet začenja stara razvada nekontroliranih misli. Nasploh je treba paziti na to, da sadov, ki smo si jih enkrat pridobili, nikdar ne izgubimo. Ko je za nami takšno iniciativno ravnanje, ki smo ga izpolnili z drugo vajo, se s subtilno pozornostjo zavemo v duši občutka notranjega nagiba k dejavnosti in hkrati izlijemo ta občutek v svoje telo, tako da teče z glave do srca.

Ravnodušje

V tretjem mesecu si je treba kot vajo v središču življenja zastaviti oblikovanje določenega ravnodušja do nihanja med veseljem in trpljenjem, radostjo in bolečino; »nebeško vriskanje in smrtno mračnost« je treba zavestno nadomestiti z enakomernim razpoloženjem. Pozorni postanemo do tega, da se ne prepustimo nobeni radosti, da nas nobena bolečina ne podre do tal, da nas noben doživljaj ne potegne za sabo v brezmejni bes ali jezo, da nas nobeno pričakovanje ne napolni z bojaznijo ali strahom, da nas nobena situacija ne zbega itd., itd., itd. ne bojmo se tega, da bomo s takšno vajo postali trezni in neživljenjski; prej bomo opazili, da na mesto tega, kar se s to vajo godi, stopajo osvetljene lastnosti duše. Predvsem pa bomo lahko nekega dne s subtilno pozornostjo začutili notranji mir v telesu; tega izlijmo podobno kot v prejšnjih primerih v telo, tako da teče od srca po rokah in nogah in nazadnje sveti do glave. Seveda si v tem primeru ne moremo tega zastaviti z vsako vajo, kajti v bistvu nimamo opraviti z eno samo vajo, temveč s stalno pozornostjo do svojega notranjega duševnega življenja. Vsak dan si je treba vsaj enkrat priklicati ta notranji mir pred dušo ter nato vaditi izlivanje toka iz srca. Z vajami prvega in drugega meseca ravnamo tako kot v drugem mesecu z vajo prvega.

Pozitivnost

V četrtem mesecu se lotimo tako imenovane pozitivnosti. Njeno bistvo je, da v vseh izkušnjah, bitjih in stvareh stalno iščemo to, kar je v njih dobrega, izvrstnega, lepega itd. To lastnost duše lahko najbolje označimo z neko perzijsko legendo o Kristusu Jezusu. Ko se je ta nekoč podal s svojimi učenci na pot, so na robu poti videli ležati mrtvega psa, ki je že trohnel. Vsi učenci so se odvrnili od tega grdega prizora, le Kristus Jezus je obstal, si pozorno ogledoval žival in rekel: »Kako lepe zobe ima ta žival!« Medtem ko so drugi videli le to, kar je bilo grdo in nesimpatično, je on iskal lepoto. Tako si mora ezoterični učenec prizadevati v vsakem pojavu in vsakem bitju iskati pozitivnost. Kmalu bo opazil, da se pod pokrivalom grdega odkriva skrita lepota; celo za zunanjostjo prestopnika je skrito dobro, za zunanjostjo blazneža božanska duša. Ta vaja je povezana s tem, čemur pravimo vzdrževati se kritike.

Te stvari tudi ne smemo razumeti tako, kot da bi nekaj označevali kot črno belo in belo črno. Obstaja razlika, ali izhaja presojanje zgolj iz lastne osebnosti in sodimo po simpatijah in antipatijah. Obstaja tudi stališče v presojanju, ko se ljubeče postavimo v tuje obstajanje ali tuje bitje in se vsepovsod sprašujemo: kako pride ta drugi do tega, da je takšen ali da tako dela. S takšnim stališčem nam postane povsem samoumevno, da vedno bolj težimo k temu, da nepopolnemu bitju pomagamo, namesto da se pritožujemo in kritiziramo. Temu ni mogoče ugovarjati, češ da življenjske okoliščine zahtevajo od človeka, da obtožuje in sodi. Kajti tedaj so te življenjske okoliščine takšne, da prizadeti ne more opravljati resničnega duhovnega šolanja. So mnoge življenjske okoliščine, ki ne omogočajo okultnega šolanja v polni meri. Človek pa naj v tem primeru ne zahteva nepotrpežljivo, da kljub vsemu opravlja korake napredovanja, ki jih je treba opravljati ravno pod določenimi pogoji. Kdor se tako mesec dni zavestno usmerja k pozitivnosti, bo vedno znova opazil, da se v notranjost plazi občutek, kakor da je njegova koža postala z vseh strani prosojna in da se je njegova duša na široko odprla za vsa skrivna in subtilna dogajanja v njegovi okolici, ki so se prej izmikala njegovi pozornosti. Prav za to gre, da premagamo nepozornost do takšnih subtilnih zadev v vsakem človeku. Ko človek opazi, da se je v duši uveljavil opisani občutek kot neke vrste blaženost, tedaj poskusi ta občutek v mislih voditi k srcu in pustiti, da od tod priteka v oči, od tod pa v prostor pred sabo in okrog sebe. Opazimo, da tako pridobimo intimno razmerje do tega prostora. Tako rastemo preko samega sebe. Učimo se opazovati kos svoje okolice, kot da ta pripada nam samim. Za to vajo je potrebno imeti res veliko koncentracije in predvsem je treba prepoznati dejstvo, da vse, kar je vihravo, strastno, polno afektov, deluje uničujoče na nakazano razpoloženje. S ponavljanjem vaj prvih mesecev ravnamo spet tako, kot smo že nakazali ob prejšnjih mesecih.

Nepristranskost

V petem mesecu poskusimo v sebi gojiti občutek, biti do vsake izkušnje popolnoma nepristranski. Ko ljudje o nečem, kar so slišali in videli, rečejo: »Kaj takega še nisem nikdar slišal, nikdar videl, to je slepilo«, in to pride do nas, mora ezoterični učenec popolnoma prenehati s takšnim mišljenjem. Pripravljen mora biti, vsak trenutek sprejeti popolnoma novo izkušnjo. Kar je doslej spoznal kot zakonitost, kar se mu je pokazalo kot možno, se ne sme tako vkovati vanj, da ne bi mogel sprejeti neke nove resnice. Če nekdo pride k ezoteričnemu učencu in mu reče: »Stolp te in te cerkve stoji od te noči dalje poševno«, je to sicer radikalen, vendar pravi primer, tedaj naj ezoterik pusti odprta zadnja vrata verjetnosti, da mu lahko takšno nezaslišano dejstvo razširi dosedanje znanje naravnih zakonov. Kdor v petem mesecu usmeri svojo pozornost na to, da tako misli, bo opazil, da se v njegovo dušo plazi občutek, kot da je v prostoru, o katerem smo govorili ob vaji četrtega meseca, nekaj oživelo in bi se v njem nekaj premikalo. Ta občutek je izredno nežen, subtilen. Poskusiti moramo to subtilno vibriranje v okolju pozorno dojeti in spustiti njegov tok skozi vseh pet čutov, namreč skozi oči in ušesa ter skozi kožo, kolikor ta vsebuje toplotni čut. Manj pozornosti posvečajmo na tej stopnji ezoteričnega razvoja vtisom premikov v nižjih čutih, v čutih okusa, vonja in tipa. Na tej stopnji še ni ravno mogoče številne slabe vtise, ki se vmešavajo med v tem področju že obstoječe dobre, razlikovati od teh; zato prepusti učenec to stvar kasnejši stopnji.


V šestem mesecu se poskušajmo sistematično v rednem menjavanju vedno znova lotevati vseh petih vaj. Tako se polagoma lepo oblikuje ravnotežje duše. Opazili bomo namreč, da nezadovoljstvo v zvezi s pojavi in bitji sveta popolnoma izgine. Duše se polasti spravno razpoloženje z vsemi doživljaji, ki ni ravnodušnost, vendar nasprotno šele podeljuje sposobnost, usmeriti delovanje v svet tako, da ga izboljšujemo in razvijamo k napredku. Odpre se mirno razumevanje stvari, ki so bile prej za dušo zaprte. Celo hoja in kretnje človeka se pod vplivom teh vaj spremenijo; in ko človek nekega dne opazi, da je njegova pisava dobila drugačen značaj, si lahko reče, da je dosegel prvo brstenje na poti navzgor. Še enkrat si položimo na srce dvoje.

Prvo: teh šest vaj, o katerih govorimo, lahko paralizira škodljivi vpliv, ki ga lahko povzročajo druge okultne vaje, tako da ostane le tisto, kar je ugodno. In drugo: te vaje zagotavljajo pozitivni uspeh meditativnega dela in dela na koncentraciji. Celo še tako vestno izpolnjevanje običajne morale še ne zadošča ezoteriku, kajti ta morala je lahko zelo egoistična, če si človek reče: »Hočem biti dober, da bi drugi videli, da sem dober.« - Ezoterik ne dela dobro, da bi drugi videli v njem dobrega človeka, temveč ker spet in spet spoznava, da le dobro premika razvoj naprej, da pa zlo in nespamet ter grdota postavljajo le ovire na pot.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih