Kristus Jezus v današnjem času

Avtor besedila: Samo Simčič

V današnjih duhovnih tokovih obstajajo poleg uradnih cerkvenih pogledov številna druga gledanja na osebnost in bistvo Jezusa Kristusa. Pogosto vidijo ljudje v njem duhovnega učitelja, kot so bili mnogi drugi tovrstni učitelji, tudi kot bodisatvo, primerljivega z Gautama Budo. Veliko je tudi takšnih razumevanj, ki temeljijo na poljubni interpretaciji biblijskih dogodkov. O tem obstaja zanimiva literatura, polna domislekov in ohlapne, asociativne logike. V tem spisu se avtor skuša dotakniti te teme neodvisno od vseh teh pogledov, vendar svojega pogleda ne more v njem polnovredno utemeljiti, ker bi za to bila potrebna obsežna, morda več knjig obsežna študija. Zadovoljiti se je treba le s posameznimi ključi v razumevanje.

Nosilec bistva krščanstva, Kristus Jezus, ni pustil za seboj nobenega historično potrjenega dokumenta. O krščanstvu so poročali in pisali ali pišejo drugi avtorji. Leta 313 je rimska država sprejela krščanstvo kot državno religijo. Ko je bilo institucionalizirano v smislu organizacije rimske države, je nastala potreba po opredelitvi, kaj je krščanska vera. Na prvem cerkvenem koncilu leta 325 v Nikei so cerkveni očetje določili osnove verovanja. Do tedaj, v prvih stoletjih našega štetja, o tem ni bilo enotnega razumevanja, vendar tudi ni obstajala zahteva po enotnosti, od tega, prvega koncila dalje pa je Cerkev, ki takrat še ni bila razdeljena na vzhodno in zahodno, postala avtoriteta, ki odloča, kaj je pravilno verovati. V toku zgodovine so nastale znotraj krščanstva razlike in teh je vedno več, večino teh pa uradne cerkvene institucije zavračajo, v preteklosti deloma tudi s preganjanjem. Krščanstvo, ki se je opiralo na prvotne vire v prvih treh stoletjih, se je umaknilo v tajnost in oblikovalo ezoterično krščanstvo. Tudi tega je Cerkev skušala izkoreniniti. Ezoterično krščanstvo se je razvijalo v skladu z razvojem kulture in danes obstaja v več oblikah, ki si v posameznih potezah tudi medsebojno nasprotujejo.



Evangeliji

Evangeliji so osnovna podlaga krščanstva. V mejah tega spisa se ni mogoče spuščati v vprašanje, kako in kdaj so nastali. Obstajajo kot pričevanje dejavnosti Jezusa Kristusa. Obstajajo tudi spekulacije, da evangeliji niso pristni, da so jih zapisovalci spreminjali in jim vstavljali dodatke. Na podlagi najstarejših zapisov v stari grščini in latinščini je mogoče kasnejše prepise in prevode preverjati. Mogoče je le, da je prihajalo do sprememb pred nastankom sedaj veljavnih najstarejših zapisov, kar ni mogoče preverjati. Določene spremembe so opazne predvsem pri prevajanju v druge jezike, kar pa ni nastajalo iz samovolje, temveč zaradi težav pri izražanju vsebine v drugem jezikovnem organizmu. Treba je tudi upoštevati, da so ljudje v preteklosti bili daleč od stanja samovoljnega popravljanja besedil. V svoji veri se niso mogli distancirati od spoštovanja religioznih virov. To je veljalo tudi za cerkvene očete. Ni mogoče na slepo trditi, češ da je Cerkev prilagodila besedila evangelijev svojim interesom. Pomembno je le zavedati se, da obstajajo štirje evangeliji s štirimi pogledi in izhodišči.

Evangeliji niso nauk o tem, kaj je religija. Nauke so na njihovi osnovi zasnovali in snujejo drugi krščanski avtorji. Pridiga na gori, prilike in poročila o dogodkih v Palestini na začetku našega štetja so podlaga za prodorno razmišljanje. Prilike so dane v slikah, namenjene ljudstvu, Jezus Kristus pa je včasih, kadar ga učenci okrog njega niso razumeli, svoje besede kratko, jedrnato in v primerjavah tudi razložil. Vsebina evangelijev je izziv, zbuja vprašanja in ne daje dokončnih odgovorov. Številna mesta so nepojmljiva, posebno materialnim zakonitostim zavezani zavesti. Ni lahko določiti meje med tem, kaj je mišljeno metaforično in kaj fizično, toda mogoče je.



Dejavne sile v življenjskih pojavih

Za krščanstvo je najbolj bistveno poročilo o smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Poskušajmo se temu približati brez opore v čudežnosti in mistiki, temveč zgolj na temelju opazovanja in logike. Pomagajmo si z osnovnim fenomenom življenja, z rastlino. Začnimo s semenom. Rastlina je izločila vse, kar je živelo v njej in predalo razpadanju. Ostalo je seme, ki je najbolj trdovratno, ker je v veliki meri olesenelo in postalo zgolj mineralna snov. Vse je izumrlo. Tudi kalček je življenjsko neaktiven. Potrebno je določeno razmerje med vlažnostjo, svetlobo in toploto, da bi stopile v seme življenjske sile in dale rasti zagon. Umiranje v naravi je izziv k prebujanju življenja, kjer je to še možno. Podobno deluje kompost. Razpadanje priteguje sile življenja. Ko so pogoji za življenje izpolnjeni, požene rastlina iz kalčka prvi list, ki se zavije v steblo v težnji navzgor, v težnji navzdol pa v korenino. Nato rast teži k temu, da bi se oblikovala krogla. Ves kozmos teži k obliki krogle. To je zakonitost, ki zadeva tudi življenje na Zemlji. Delujejo pa tudi sile razprševanja, izžarevanja na vse strani, razgrajevanja. Te sile delujejo na prve tako, da zavirajo nastanek krogle. V medsebojnem sodelovanju obeh vrst sil nastanejo površinski deli rastline (listi) in izrastki (steblo in veje). Krošnja drevesa je najbolj vidni del posledic teh sil. Steblo in listi naletijo v svoji oblikujoči rasti do svojih mej. Rast se ustavi in skoncentrira v točki na vrhu stebla ali tudi posameznih vej in vejic. Obrne se navznoter. V tej koncentraciji pritegne rastlina nove kvalitete rasti in oblikovanja. Zgodi se notranja preobrazba. Na osnovi te preobrazbe rast ne teži impulzivno v širino, temveč kvalitativno. Iz točke, kjer se je zaustavila, požene cvet. To je njen višek. V nadaljnjem toku se začne venenje, odlaganje tega, kar je ustvarila, in nadaljnje koncentracije, ki se zaključi s semenom. To je življenje v dinamičnem prehajanju iz točke v krog, iz kroga v točko in tako dalje. To je temeljna težnja življenja in njegovega ritma. Pri rastlini je to vidno v dveh temeljnih stopnjah in mnogih manjših.

Zanimiv je ta ritem življenja pri žuželkah, npr. pri metulju. Iz jajčeca se razvije gosenica, nato se gosenica zabubi, skoncentrira se spet v točko, v katero je s predenjem vložila vse svoje fizično telo. Gosenica praktično umre, toda z bubo se je pred zunanjimi silami zaščitila tako, da lahko nastane novo življenje v novi kvaliteti. Iz bube poleti metulj. To je živa prispodoba vstajenja iz smrti v naravi. Vsi pojavi v naravi so metafore življenja. Življenje ni vidno, narava nam ga le nakazuje. Življenje je duhovna kvaliteta.

Pri višjih živalih se ta proces še bolj ponotranji, tako da se odvija znotraj organizma, še bolj zaščiteno od zunanjega sveta. Podobno je to pri človeku. Bistvo življenja v tem procesu je, da nastane z rastjo živ organizem, nato pa bitje življenja v tem organizmu odloži svoje telo, se umakne, se zbere, preobrazi in nato spusti v oblikovanje nove kvalitete življenja – v območju nevidnega, ki pušča sledove v vidnem. To pa je logika, ki je tu samo nakazana. V okviru tega spisa je ni mogoče natančneje in konkretneje prikazovati. Iz prikazanih pojavov je mogoče dojeti, da sta smrt in vstajenje iz smrti življenjska in realna zakonitost.



Kolektivna in individualna zavest

Zdaj pa se ozrimo v razvoj človeštva in civilizacije. Tudi v tem primeru se moramo zadovoljiti zgolj z nakazovanjem. Če ne drugače, ga lahko razumemo kot hipotezo. Tudi znanost operira z mnogimi hipotezami, največkrat tako spretno, da jih ni lahko ločiti od realnih procesov.

Človeštvo je bilo tisočletja vodeno. To nam kaže zgodovina. Ljudstva, skupnosti, države so vodili po božje obdarjeni izbranci ali državni voditelji, ki so bili obkroženi s takšnimi izbranci. Ljudje so živeli v kolektivnem čutenju. Družba je imela piramidalno strukturo. Ostanki tega so tudi v današnjem času, vendar izgubljajo moč in so zadeva preteklosti. Prihodnost je zveza svobodnih in avtonomnih osebnosti. Do preobrata je prišlo v starogrški kulturi. Pojavila se je filozofija, ki ni bila razodetje božje modrosti, temveč mišljenje posameznika o njej. Vodstvo na vrhu družbe je oslabelo, pojavile so se oblike demokracije, predvsem pa je nastala možnost, da človek sam išče in si ustvarja pot ter da za to sam nosi vso odgovornost. To se ni zgodilo naenkrat in za vse, temveč samo v kali. Začel se je proces, v katerem so začele zamirati življenjske sile religij in razodetij. Kolektivna zavest je postajala vedno bolj predmet zlorabe moči. Njej nasproti se je začela oblikovati individualna zavest, vendar ta ni mogla nadomestiti tega, kar je človeštvo pred tem neposredno vodilo. Vanjo bi se morale ugnezditi sile, ki so prej kot Bog delovale od zunaj. Lahko rečemo: umiranje veličine duhovne preteklosti je tako kot vsako umiranje ustvarilo možnost, da nastane notranji prostor ali točka koncentracije v posameznem človeku, da bi vzniknila nova kvaliteta življenja in bi se začel nov krog razvoja – podobno kot rast rastline, ki naleti v steblu in listih na svoje meje, in se začne pripravljati nov ciklus njenega razvoja; ali kot gosenica, ko se zabubi. To je univerzalni zakon v velikem in malem. V tem smislu je ravno v času starogrške in rimske kulture moralo priti do pojava tako imenovanega Bogočloveka, do nosilca Boga v človeku. To je, kot rečeno, v tem spisu mogoče le nakazati. Tokovi zamiranja velikih starih kultur se seveda nadaljujejo, saj ne more nekaj, kar je živelo tisočletja, čez noč izginiti. Tudi ne gre za izginjanje, temveč za preobrazbo. Ne preobražajo pa se sami od sebe, kot da bi jih vodil neki mehanizem ali višje sile, temveč je to mogoče le z zavestno in individualno voljo človeka.



Kristus in osebni moralni razvoj

Izjemnega pomena je, da Jezus Kristus ni ustvaril nauka, ki bi vodil ljudi. Rado se govori, da je njegov nauk ljubezen in modrost. V evangelijih je mogoče najti namige na to, nikakor pa ne zaokroženih besedil ali odlomkov na to temo. Jezus Kristus je v evangelijih prikazan kot človek, ki deluje s svojo osebnostjo v različnih dogodkih in se v različnih okoliščinah izraža o tem, kar mu življenje prinaša nasproti. Deluje kot primer ali lik človeka s prodornim pogledom ter z globino in ostrino razumevanja. (Pavlova in druga pisma ter Janezovo razodetje so dela piscev, ki izpovedujejo svoja doživetja in svoje misli). Značilno je tudi, da Jezus Kristus deluje in govori neodvisno od obstoječih verskih in državnih ustanov. Tudi ni sam zasnoval nobene verske ustanove z obredjem, religiozno vsebino in pravili. O templju je govoril v smislu izgrajevanja Božjega človeškega bistva v človeku samem. Tega lahko ustvari le vsakdo sam, on sam samo kaže, da je to mogoče.

Vrnimo se k primeru smrti in vstajenja pri rastlini. Rastlina raste navzgor k svojemu bistvu, ki jo oblikuje iz območij vlažnosti, svetlobe in toplote. Oblikuje jo iz organizma sil v okrožju Zemlje v skladu s specifično afiniteto rastlinske vrste. V procesu venenja in oblikovanja semena odlaga rastlina svoj fizični del in ga predaja razpadanju, medtem ko je prej ustvarjala in vzdrževala njegovo živo obliko. Njeno bistvo se umakne v okrožje Zemlje, v nevidno področje življenja, od koder črpa sile obstajanja. Seme in kal preideta v mineralno stanje, v katerem življenje ni aktivno, toda to stanje priteguje tako kot kompost obujajoče življenjske sile iz zemeljskega okrožja. Tako tudi bistvo človeka, njegova individualnost, ni zasidrana npr. v genih, v katerih je mogoče najti le to, kar individualnost stori iz njih v toku razvoja. Individualnost je le toliko odvisna od svoje materialne podlage, kolikor dela na njej s svojimi idejami, cilji in sposobnostmi, sicer pa je duševno-duhovnega značaja. Individualnost Jezusa Kristusa je v tem smislu z razvojem visoke etičnosti svojih ciljev in sposobnosti lahko črpala sile iz tako imenovanega kozmičnega okrožja, iz duševno-duhovnega univerzuma. Te sile so potrebne, da v stanju zamiranja veličine starih kultur in religij prebudi v človeku voljo po individualnem moralnem razvoju in odgovornosti do sveta, kulture in civilizacije, nenazadnje do sočloveka. To voljo je bitje Jezusa Kristusa privedlo v okrožje Zemlje in z zgledom v človeško bistvo. Ni slučaj, da je rojstvo otroka Jezusa postavljeno v čas, ko je Zemlja v zmernem pasu najbolj mineralizirana, izumrla, in da se vstajenje zgodi na začetku pomladi v odnosu med položajem Sonca in polnega meseca. Z vstajenjem je bitje Jezusa Kristusa z vase prejeto univerzalno življenjske silo preobrazilo smrti zapadlo telo v tako imenovano telo vstajenja. To preobraženo telo, ki ga ne moremo razumeti kot zgolj fizično, mu omogoča, da se lahko z njim zadržuje v bližini okrožja Zemlje. Od tod lahko daje impulze za to, da človek odkrije v sebi dostojanstvo svojega bistva, ga oblikuje ter deluje z njim v svetu. Kot rečeno lahko to vzamemo kot hipotezo, ki jo je mogoče raziskovati, potrditi ali ovreči.



Kal Bogočloveka

Rimski imperij je združeval vse tedaj najbolj razvite kulturne tokove in ga zato pogosto imenujemo »svetovna država«. Toda ravno na višku njegove moči je v civilizaciji nastala vrzel, ki jo je lahko izpolnil le impulz individualnosti, ki bi šla skozi smrt in vstajenje. To je bil enkratni in neponovljiv položaj v razvoju človeštva. Dogodek na Golgoti je enkraten. Ni razloga, da bi Jezus Kristus prišel še enkrat na svet. Človeštvo ne potrebuje več vodstva ali pomoči duhovnih izbrancev. Človek si lahko pomaga sam, če to hoče, in prejema pomoč iz lastnih sil, iz kali preobrazbe človeka. Bog se je umaknil, da bi človek lahko našel samega sebe ali Boga v sebi.

Človek razpolaga z impulzom Jezusa Kristusa svobodno. Lahko z njim stori, kar hoče. Usmeri ga lahko v nadaljnje propadanje kulture in življenjskih možnosti na Zemlji, lahko pa v preobražanje samega sebe v svoje še neobstoječe višje in individualno moralno dostojanstvo. Krščanstvo se je oblikovalo kot religija, vendar ni samo to. Kot religija lahko izgine in dejansko izgineva. Tudi ime Jezus Kristus lahko ugasne v spominu človeštva. Bistveno je to, kar je vsajeno v okrožje Zemlje in v človeka z dogodkom na Golgoti. Tudi ta dogodek je mogoče izbrisati iz spomina, toda kal Bogočloveka se lahko prebudi v vsaki individualnosti. Nobeno drugo živo bitje ne more posedovati te kali. Človek je del Zemlje. Ta se je razvila tako, da je v človeku vrh njenega smisla. Človek je s svojim telesnim, duševnim in duhovnim organizmom edino bitje, ki je zmožno nadaljnjega razvoja in potegniti vse drugo v razvoj. Minerali, rastlinstvo in živalstvo so utesnjeni v svoje oblike življenja, človek pa lahko s svojo zavestjo preseže sebe, kot to kaže primer Jezusa Kristusa.

Če bi bil Jezus Kristus duhovni učitelj ali bodisatva, ne bi mogel postati to, kar je: od vsakega nauka neodvisno in svobodno bitje z lastno odgovornostjo. Tudi je moral skozi smrt, sicer ne bi uresničil vstajenja.

Ta spis ni zagovarjanje krščanstva ali krščanske teologije, temveč izhaja iz treznega opazovanja življenja in spoznanj na osnovi opažanj. Ne skuša pa jim nasprotovati. Avtorju je zgled svobodna avtonomnost od vsake ustanove sveta in odgovornost do kali takšne osebnosti.

(Spis je nastal novembra 2019 na poti od puščave Negev do Betlehema in Jeruzalema ter od tod v Palestino in Galilejo.)

 

<!– [if gte mso 9]>