Svobodna volja

Svobodne volje ni razumeti kot brezvestno in samovoljno početje. Spoznanje prinese vest do tega, da ravnamo skladno z njim. Če ne negujemo poti spoznanja in ne vzgajamo svoje volje k samostojni in svobodni vesti, delujemo neposredno iz neobdelanih nagibov. Pomanjkanje notranjega dela na tem se kaže v neizmerni razširjenosti samovolje v odnosu do sveta, življenja in drugih, ki smo mu priče v vseh področjih človeške dejavnosti. Seveda je v današnjem svetu tudi veliko dejanj vesti, kar zbuja upanje, vendar druga stran nenehno bije v oči in pretresa moralno občutljivega človeka. Pohlep, samodrštvo in brezobzirnost ne poznajo zadržkov in vodijo v nasilje. Moralno obsojanje je brez moči. Komaj uspe nekje ustaviti zlo, se to pojavi drugod.

Čas, v katerem smo, zahteva bolj kot kdajkoli budno zavest. Nobenemu vodstvu se ni mogoče predati. Le lastna zavest o tem, kaj se godi ali je mogoče v človeku, nam pomaga orientirati se v svetu. Pri delu na sebi, ki je kot rečeno človekovo najtežje opravilo, se povzpnemo na raven zavesti, iz katere opazujemo sebe tako, kot da bi gledali na drugega človeka. Vzpnemo se nad dejavnosti mišljenja, čutenja in hotenja in sploh nad lastno bitje. Ustvarimo si predstavo o sebi. Tako stojimo pred svojo zrcalno podobo. Ta raven zavesti je zunaj človekovega telesnega in duševnega bitja. Je duhovna raven. To kaže izkušnja. S te ravni lahko vidimo sebe nepristransko, če se temu primerno potrudimo in če dosledno hočemo spoznati resnico o sebi. To utegne biti boleče in pretresljivo, vendar to zmoremo, če zberemo v sebi dovolj poguma. Dovolj je, da skušamo to zavest doseči za kratek čas, vendar redno.

Ideja svobodne človekove individualnosti se je rodila v času, v katerem je živel starogrški filozof Sokrat. Ta je učil ljudi, naj ne samo verujejo, temveč naj premislijo, kaj verujejo. Približno v istem času je živel tudi Buda, ki je z vidika vzhodne kulture učil, kako naj človek osvobodi svojo dušo. Stara Grčija je rojstvo evropske kulture, v kateri se je razvila praktično misleča in dejavna človeška osebnost. Ta razvoj je potekal stoletja do današnjega dne. Tako potrebuje tudi lastnost zavesti za svoj razvoj stoletja. Njeno rojstvo vidimo v petnajstem stoletju v humanizmu. Takrat je nastala ideja, da sta znanost in umetnost zrcalo sveta in človeka. To sovpada z začetkom Novega veka. Vsako veliko kulturno obdobje traja 2160 let. Tako je pred nami še 1500 let obdobja zavesti. William Shakespeare, ki je živel v 16. stoletju, na začetku novoveškega obdobja, je javnosti predstavil globok vpogled v človekovo notranjost in v svoji zadnji drami »Zimska pravljica« razkril ezoterično podobo človeka. Igra prikazuje samotarja Prospera, ki je živel sam na nekem otoku in ki je obvladal tajne vede. Imel je dva pomočnika, Ariela in Kalibana. Kaliban opravlja trda fizična dela, Ariel pa služi navdihu in človekovemu duhu. V človeku sta dve težnji, ena ima opraviti z vsem materialnim in navezuje človekovo bitje na telo, na telesne potrebe in nagone. Druga osvobaja človekovo bitje materialnosti s pomočjo duha v človeku. Odnaša človeka stran od materialnosti, tako da izgublja tla pod nogami in smisel za zunanji svet. Predaja se svoji svobodi. Opaja se z duhovnim svetom v svobodi od fizičnega sveta. Vsak po svoje sta demona. Tretji, Prospero, je uravnotežen med obema. Je mojster duha in materije. Obvladuje oboje s svojo zavestjo. To videti na odru je umetniško doživetje, ki seže v dušo, vendar pri tem vemo, da gre za sliko, za prasliko sil v človeku. Če pa stopimo na prag dveri v duhovni svet, je ta slika človekova stvarnost in nimamo potrebnega odmika od nje. Moramo razčistiti z obema demonima. To je zahteva duhovnosti obdobja človekove zavesti.

Predstavimo si: človek je emancipiran od zunanje narave, od religioznih razodetij, od sveta nasploh. Vse tisto, kar je pred to osamosvojitvijo delovalo v podzavesti, je bilo bolj ali manj podvrženo silam duhovnega sveta. Človek se je lahko predal tem ali onim silam glede na to, kakršno je bilo njegovo religiozno razpoloženje. Lahko se je predal tudi silam zla. Vendar je splošna religiozna kultura vedno dajala ljudem sliko o tem, kako se lahko človeška duša znajde v nasprotnih silah. Danes takšna slika nima več moči, ker je človek do vsega distanciran in samostojen. Religiozna kultura velja kot ideologija. Morala naj bi bila zgolj dogovor. Tudi če menimo, da je za nas osebno drugače, da na primer jemljemo religijo in moralo resno, smo vendar zaradi splošnega razpoloženja od tega odmaknjeni. Te stvari jemljemo resno v določenih trenutkih, sicer pa živimo svobodno s svojimi potrebami. Resno jemljemo samo lastna spoznanja, kot je to v tem pisanju že poudarjeno. Pravzaprav živimo v nihilističnem svetu. Vse je dovoljeno, kolikor si človek upa, odkrito ali prikrito. To omogoča, da se sprošča v človeku vsa njegova narava, brez zavesti. Sprošča se z veliko večjo močjo kot kdajkoli v človeški civilizaciji. Če človek ni notranje dovolj močan v svoji zavesti, se v njem lahko v določenem položaju nezadržno oglasi nagonska narava, ki daleč presega živalsko naravo, kajti žival nima domišljije in od zunanje narave osamosvojene inteligence, s katero lahko brezmejno uresničuje zlo. Človek, ki je sicer vedno veljal kot miren, prijazen in pozoren do drugih, postane nenadoma zaradi okoliščin bestialen in nasilen. To se velikokrat pokaže na sodiščih, kjer se sodi vojnim zločincem.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih