Avtor besedila: Samo Simčič

Trije postopki so v ekonomskem ali bolje finančnem področju bistveno pomembni za razumevanje odnosa med kapitalom in duhom. To so: menjava, kopičenja kapitala in posojanje.

Menjava

Banka natisne denar in je njegov lastnik. Izroči ga v obtok, da bi ga bilo mogoče zamenjati za blago in storitve. Ne glede na to, kdo ima denar v roki, je njegov lastnik banka. Ko pride do zamenjave, nastane vrednost. Denar obstaja prvotno ne kot zaslužek. Dobimo ga na upanje, kot kredit ali kot dar, ki nam omogoča življenje in delo, to pa mu daje vrednost. Ko ga porabimo za to, se prej ali slej vrne v banko, ta pa ga spet daje naprej v obtok in kreditira z njim ustvarjalne dejavnosti.

Bankovec preide preko zamenjave za blago in storitve v druge, tretje roke in tako dalje. Določi vrednost cele vrste predmetov in storitev, zato ni potrebno imeti v obtoku toliko denarja v gotovini, kolikor je blaga in storitev. Zadostuje majhen del. Kolikor hitrejši je tok menjav, toliko manj gotovine je potrebno. Strokovnjaki cenijo, da je gotovine v svetu toliko, da pokrije okrog 10% svetovnega kapitala. Okrog 90% kapitala obstaja samo v knjigovodstvu v obliki zabeleženih računov in izplačil.

Viri ustvarjanja blaga in storitev se izčrpajo. En del vrednosti je treba odvesti za obnovitev in zagotavljanje obtoka. Zato je treba imeti ideje, kako to storiti. Odvedena vrednost ne teče v ustvarjanje blaga in storitev, temveč v človekovega duha. Tu ne gre samo za duha, ki ustvarja ekonomske ideje, temveč za njegovo ustvarjalnost nasploh. Če v družbi ni splošnega ustvarjalnega duha, to je kulture, tudi ni ekonomskih idej. Če je idej več, kot jih zmore uresničiti obstoječi ekonomski tok, in če je njihovo uresničenje upravičeno, je treba natisniti nov denar in ga vložiti vanje. Denar se tako in tako postara in ga je treba zamenjati za novi denar, vendar mora pred tem s prej omenjenim odvajanjem vrednosti in vlaganjem v človeškega duha oživljati ekonomske tokove, potem pa ga lahko jemljemo iz obtoka. V eni od majhnih ekonomskih skupnosti je bil narejen poskus. Ko je nekdo plačal neko storitev ali predmet, je bankovec ali vsota plačilnega sredstva izgubil en manjši del svoje vrednosti. Ta del je takoj stekel v prosvetno in kulturno dejavnost. Pri naslednji menjavi s tem bankovcem ni bilo več mogoče poravnati iste vrednosti kot prej. In tako dalje, dokler ni pristal na ničli. Kot takšen je pristal v upravi banke, ki ga je vzela iz obtoka in ustvarila novega. Tako naj bi bilo zagotovljeno stalno prehajanje kapitala v duha in iz duha v kapital.



Kopičenje kapitala

Vzporedno z menjavo poteka kopičenje kapitala. Že to, kar imamo v denarnici ali na svojem računu, je nakopičen kapital. Razpolagamo z njim, plačujemo, barantamo in špekuliramo, četudi v majhnem obsegu, moralno ali nemoralno. V postopkih menjave in zagotavljanja ekonomskih tokov so potrebne večje ali manjše vsote gotovine ali kapitala, zabeleženega v knjigovodstvu. Toda če ta kapital miruje, nima vrednosti. Treba ga je vložiti v ekonomsko dejavnost. Kapital pa lahko ustvarimo tudi iz nič. Če je na voljo dejavnost ali ideja dejavnosti, ki lahko postane ustvarjalni ekonomski tok, lahko to dejavnost ovrednotimo. Če je banka pripravljena prevzeti odgovornost za to, lahko odpre račun, ki mu pripiše dejavnosti ustrezno vrednost. Dejavnost mora nato to vrednost upravičiti. Kopičenje kapitala je tako v tesni zvezi s posojanjem, vlaganjem kreditiranjem.



Posojanje

Kapital je na voljo za uresničevanje gospodarskih, socialnih in kulturnih idej. So trije načini, ki jih lahko uporabimo za te namene. Če nam uspe ustvariti dobiček, lahko tega uporabimo za razširitev ali izboljšanje svoje dejavnosti ali za uresničenje novih dejavnosti. To je najpreprostejši in najzanesljivejši postopek. Toda če bi vsi tako ravnali, bi razvoj potekal zelo počasi, ker bi vedno morali že vnaprej razpolagati s kapitalom. Drugi način je jemanje posojil. Lahko takoj začnemo z dejavnostjo, ki jo načrtujemo, ta pa omogoča, da polagoma vračamo posojilo z obveznostmi (npr. obrestmi). Tretji način je darovanje, sponzoriranje. Ta nas ne obremenjuje z vračanjem kapitala, zato je v tem primeru razvoj najhitrejši. Sponzor pri tem nima materialne koristi in dobička, vendar je zaradi tega na dobrem glasu, poleg tega pa, če se pri njem kapital samo kopiči, omogoči s sponzoriranjem, da kapital pride v obtok in ustvarja vrednosti. To pospeši ekonomske tokove še bolj kot posojila. Sponzoriranje so tudi subvencije in financiranje kulturnih dejavnosti.

Banka preveri načrt neke dejavnosti, za katero je treba dobiti posojilo. Če načrt zagotavlja solidno poslovanje, odobri posojilo. Vendar za to nima potrebnega kapitala, ker je ta v obtoku, na voljo pa ima samo majhen del za tekoče posle. Vendar izračuna, koliko kapitala se bo v določenem času nakopičilo. Lahko počaka na ustrezni datum in iz nakopičenega kapitala izplača posojilo ali vsaj prvi obrok posojila. Lahko pa na osnovi izračuna, koliko kapitala se bo nakopičilo, odpre račun in mu pripiše ustrezno vrednost. Iz tega računa lahko upnik preko knjigovodstva črpa posojilo. Vrednost, ki je še ni konkretno, vendar bo v določenem času nastala, je že v obtoku in že ustvarja druge vrednosti, ne le tako, da mora upnik vračati dolg, toda tudi tako, da pospeši obtok; to pa je v splošno korist, če seveda vse teče po bolj ali manj predvidenem načrtu. Banka ima vpogled v račun, ki ga daje upniku na voljo, in lahko nadzira proces, ki ga je s tovrstnim finančnim postopkom povzročila. Toda lahko tudi izgubi tla pod nogami, če poslovanje ne poteka korektno ali če pride do nepredvidenih zapletov.

Pogosto lahko banka posodi samo toliko, da upniku izplača prvi obrok posojila. Toda če ta ustvari ugoden ekonomski tok, lahko že s tem pridobi sredstva za naslednji obrok.

Tu se dotaknemo meje realne ekonomije in stopamo v območje predvidevanja in špekuliranja. Lahko predvidimo razvoj ekonomskih tokov. Na osnovi tega predvidevanja lahko računamo s kapitalom, ki bo v razvoju nastal. Že vnaprej delamo načrte, kaj bomo storili z njim. Te načrte že uresničujemo s predvidenim nastajanjem kapitala. Tu se nahajamo v območju večje ali manjše negotovosti. V pomoč pri teh postopkih so borze, ki stalno nadzorujejo in vrednotijo ekonomske tokove ter ustanove in podjetja, ki jih ustvarjajo. Da bi si te ustanove in ta podjetja zagotovile dobro ceno na borzi, lahko temu prilagodijo svoje redne  obračune, ki so borzam na vpogled. To je še ena plat špekulacij. Glede na to, kakšne vrednosti imajo ekonomski tokovi in ekonomske ustanove na borzi, vlagajo tisti, ki razpolagajo s kapitalom, vanje ta kapital. Ta kapital je lahko realen, lahko pa samo predviden, vendar obstoječ v izračunu in se z njim ravna že kot z dejstvom. Obstaja brezmejno število vplivov na špekulacije z ekonomskimi tokovi. Manjši ali večji polomi niso nobena izjema, če predvidevanja nimajo realnih temeljev.

Lahko govorimo o špekulativnem kapitalu. To ni uradni strokovni izraz in ga tu uporabljamo samo za lažje razumevanje. Špekulativni kapital v svetu močno narašča. Obsega preko 60% vsega svetovnega kapitala. V mnogo manjšem obsegu je upravičen in dobrodejen, tolikšna količina, kakršna je sedaj, pa ustvarja pritisk na realno ekonomijo, da bi ga upravičila. Vprašanje je, koliko časa bo to zdržala. Strokovnjaki menijo, da zloma svetovnega finančnega sistema ni več mogoče preprečiti. Mogoče ga je prelagati za nedoločen, vendar nepredvidljiv čas.



Gospodarska dejavnost

Na začetku tako imenovanega kapitalizma je delodajalec izplačeval delavcem dohodke, ki so bolj ali manj zadostovali za materialno preživetje. Njihova človeška vrednost je bila pomanjšana. Človek je veljal le kot materialno bitje. Sčasoma se je prebudila v ljudeh zavest o socialnih in kulturnih potrebah. Socialno politična gibanja so dosegla, da je prišlo do zakonov socialnega in zdravstvenega varstva. Država je prevzela odgovornost zanje in ustanovila ustrezne zavode. Prevzela je tudi skrb za podpiranje kulturnih dejavnosti: znanosti, umetnosti ter verskih tradicij. To je pripeljalo do tega, da vsi državljani prispevajo iz svojih dohodkov delež za socialno in zdravstveno varstvo ter za upravo družbe. Ekonomija je priznala, da je človek tudi socialno in kulturno bitje, vendar je obveljalo, kot da ima v tem trikotniku prvo in temeljno mesto. Podpira upravo družbe, socialne ustanove ter kulturne dejavnosti. Zato se je uveljavilo mišljenje, da obstaja gospodarska in negospodarska dejavnost. V resnici so materialne, socialne in kulturne storitve med sabo enakovredno prepletene. Ne ekonomija ne državna uprava si ne moreta lastiti prvega mesta v družbi. Enako odločilna je tudi kultura. Še vedno živimo v razmerah, v katerih je tako imenovana negospodarska dejavnost na glasu kot drugotna. Kako urediti razmerja med omenjenimi tremi stebri družbe, je odprto vprašanje. To je zadeva nepristranskega in svobodnega človeškega duha in njegove ustvarjalne domišljije. Vnaprejšnjih pravil za to ni.

S tem v zvezi lahko postavimo tudi vprašanje, čemu služi kapital. Zgolj ustvarjanju dobičkov? Kako napolniti velikansko vrzel zgolj špekulativnega kapitala, v kakšne ideje usmeriti finančne tokove? Kapital služi razvoju človeštva. Je kredit za človeški razvoj. Za kakšen razvoj? Materialni? Socialni? Kulturni? Ko si zastavimo vprašanje, začnemo misliti. Če damo temu prostor, lahko najdemo odgovor ali več odgovorov. To je delo človeškega duha. Ta sestavek naj spodbudi mišljenje.



Totalni kapitalizem

Nič ni bolj človeškega kot sposobnost avtonomnega mišljenja. Zavest o tem omogoča človeku, da prepozna svoje instinkte in svojo naravo ter ustvarja misli, ki neodvisno od teh razkrivajo bistvo pojavov sveta in življenja ter človeka samega.

Narava se ne razvija, temveč ponavlja v svojem krogotoku. Impulz razvoja je v človeku. Ta je seme svetovnega razvoja. V toku človeške zgodovine se je zgodilo, da je kapital postal temeljno orodje razvoja. S pomočjo kapitala udejanjamo duha.

Duh človeške civilizacije in kulture se razvija iz stopnje v stopnjo. Izvir evropske kulture je Stara Grčija. Pred tem je visok duhovni razcvet doživljal Stari Egipt. Iz Stare Grčije se je impulz razvoja selil preko Rima proti evropskemu zahodu. V prvih stoletjih Novega veka se je okrepila moč Anglije, od koder so izšli impulzi za tehnični razvoj in svetovni imperij v obliki kolonialnega gospostva. Ta impulz se je nadalje oblikoval v Severni Ameriki. Tehnika in ekonomija sta postala gonilno sredstvo civilizacijskega razvoja. Ko se je zrušil kolonialni sistem, se je v ves svet razširil impulz globalnega ekonomskega imperija. Ekonomski miselnosti se je morala podrediti tudi kultura.

V 18. stoletju so se državniki, vidne individualnosti, umetniki, cerkveni dostojanstveniki, bogati meščani in imetniki kapitala združevali v tako imenovanih ložah, kjer so gojili vrednote civilizacije na osnovi svobodne gradnje človekovega duha. Podlaga za to delo so bile simbolne slike, ki so izhajale iz izročila Starega Egipta, iz manihejstva in iz tajnih figur Christiana Rosenkreutza. V teh simbolnih ključih je zajet ves človeški razvoj. Del teh lož se je tesno povezal z nastajanjem tedanjega bančnega kapitala. To ni bil slučaj. Upravljanje z bančnim kapitalom jim je bilo zaupano, ker so razpolagali z omenjenimi ključi, da bi s kapitalom kot orodjem smiselno usmerjali razvoj. Do tedaj je razvoj določalo nastajanje pravnih sistemov, samostani in plemstvo pa so negovali vire kulture.

Sedež omenjenih lož je v tako imenovanem »zahodnem svetu«. Visoki krogi, ki upravljajo svetovni kapital in ki so jim dani ključi svetovnega razvoja, razpolagajo z močjo, ki si jo je komaj mogoče predstavljati. V interesu te moči vodijo finančne tokove. Kapital je vse, kar je mogoče uporabiti za določen cilj, tudi sposobnosti posameznih ljudi in narodov. Kapital mora vplesti človeškega duha v razvoj, vprašanje je le, kako to počenja in kako omenjeni visoki krogi razumejo človeški razvoj. Moč lahko bolj ali manj izpridi človeka, mogoče pa je z njo ravnati tudi z visoko mero odgovornosti.



Trije miselni tokovi

Stari Egipčani so neposredno verjeli svojim veličastnim razodetjem sveta, smrti in življenja, stari Grki pa so o tem razmišljali in si zamišljali načela sveta, smrti in življenja. Tako so ustvarili pojme in filozofijo. Jasni in čisti pojmi so apolinični duh. Ko se je ta duh širil proti Rimu in zahodu, so jasni in čisti pojmi izgubljali svoj prvotni življenjski impulz in postajali suhi. Svet in življenje so predstavljali vedno bolj kot samodejni, mehanični tok. Na zahodu so nastale predstave sveta, kot da je ta mehanizem energij. To je danes samoumevno razumevanje življenja. Po teh predstavah uresničuje človek impulze svoje energije, kar lahko izrazimo z besedicama v angleščini: »Do it!« (Stori to!) To je hkrati zahodno pojmovanje človeške svobode. Danes se razvoj sveta pomika z zahoda na vzhod. Srednja Evropa si ob takšnem pojmovanju svobode (do it) zastavlja vprašanje: »Kaj, kako in čemu to storiti?« Prepustila se je miselnemu toku z Zahoda, vendar v njej kali preverjanje človeških impulzov. Uveljavlja higieničnega duha ali etičnega individualizma. V duhu Srednje Evrope je človek svoboden, ko neodvisno od tega, kar mu veleva njegova narava, ustvarja s svojo moralno fantazijo človeško bistvo. Človek ni samo »natura«, temveč in predvsem »kultura«. V razvoj pa je odločilno posegla ekonomija, ki jo je omogočil stroj, ki ga poganja energija, ter določila kulturi drugotno mesto.

Danes občutimo stisko, ki prihaja nad človeštvo zaradi splošnega uničevanja življenjske podlage. Kdor se zaveda tega občutka, doživlja njeno globoko poseganje v človekovo notranjost. Tu najdemo speče plasti našega bitja, ki jih lahko prelevimo v življenjske sile višje človekove osebnosti. Takšna notranja preobrazba obstaja šele v kaleh, te pa so že danes močno izpostavljene okolju in globokemu razkolu: če jih ne prebudimo, bodo človeka potegnile v prepad, če pa se jih vedno bolj zavedamo, postajajo rast našega etičnega bistva. To je tretja miselna sila v svetu.

Visoki krogi, ki so povezani s tokovi kapitala, uporabljajo svojo moč tudi tako, da obračajo te tri miselne sile v svojo korist. Vedo, da kapital niso samo finance, temveč tudi viri človeškega duha. Podatki o njih so temeljnega pomena. Ko bodo materialni viri izčrpani, bo človeštvo moralo razviti nove ustvarjalne sile za preživetje. Tudi te sile so kapital. Računi teh krogov segajo daleč v prihodnost. Da smrt ni nekaj dokončnega, ni tudi zanje nikakršna teorija, zato jemljejo v zakup tudi to, kar presega naše rodove.



Bitje kapitala

V smislu mehaničnega razumevanja sveta je kapital »tok energije«. Izraz »energija« se vedno pogosteje uporablja tudi za duševne tokove in delovanje duha. Je kakor brezosebni mehanizem. V tokovih kapitala sodelujejo interesi, občutki in instinkti ljudi ter tako postajajo njihov odsev. Vendar to ni samo odsev, temveč organizem številnih tokov človeškega značaja. Kapital je vsrkal človeški značaj, ne pa osebnosti, in črpa »hrano« v dušah ljudi. Je sam svoj subjekt in nepredvidljiv, kljub še tako točnim računom. Vendar nima zavesti o sebi. Njegovo mišljenje je računalniško mišljenje, s katerim nadzoruje samega sebe. Kapital je animiran s človeško naravo, z matematično logiko in računalniško tehniko pa mehaniziran. Obseg njegove animiranosti in mehaniziranosti je tolikšen, da se je dvignil nad človeka in ga ni več mogoče povsem obvladati. V kapital se je naselilo nekaj kakor avtonomno bitje, ki je pametnejše in v zaznavanju finejše od ljudi. Ker pa nima zavesti o sebi, mu je mogoče toliko vladati, kolikor obvladamo zavest.

Možnosti

Kakšne so možnosti posameznika in posameznikov v globalno vodenem svetu? Ozremo se lahko v neposredno in vsakdanjo stvarnost. Kaj kupujemo in kje? Kdo je proizvajalec tega, kar kupujemo, kdo opravlja storitve za nas? Kakšna so merila proizvodnje (npr. ekološka, humana)? Pri kateri banki imamo svoj račun? Ali vlaga banka kapital v špekulacije? V katera in kakšna podjetja? In če imamo svoje podjetje ali svoj zavod, izprašajmo svojo vest, kako poslujemo in ali je naša vest resnično svobodna, namreč svobodna v srednjeevropskem smislu, preverjena z notranjo higieno? Z denarjem ali s kapitalom, ki nam je na voljo, kreditiramo finančne in proizvodne tokove. Ti so odvisni od zavesti in ravnanja posameznikov. Posamezniki se lahko v tem smislu tudi organizirajo in kupujejo pri ponudnikih, ki jih sami izbirajo.

Obstaja načrt, po katerem naj bi vsakdo imel dostop do finančnih tokov tako kot sicer borzni agenti. To naj bi bilo v skladu z demokratičnimi načeli. Toda to pomeni, da se bo vsakdo okoriščal s kapitalom in špekulacijami drugih, ker pa je kapital brezoseben, ne bo vedel, komu povzroča škodo. Nastal bo položaj, v katerem bo vsakdo deloval zoper druge, vsi pa zoper vsakogar.

Obstaja možnost ustvariti takšne zveze ali skupnosti proizvajalcev in potrošnikov, ki omogočajo za okolje in kulturo zdravo proizvodnjo. Te zveze lahko znotraj svoje organiziranosti poslujejo z lastnim denarnim sistemom, ki ni v nobeni zvezi s siceršnjimi finančnimi tokovi. Razpolagali bi z lastno denarno enoto. Za zunanje odnose bi seveda uporabljali običajno valuto. Tako se je mogoče zaščititi pred možnimi finančnimi polomi, ki so posledica špekulacij z dobičkom. Mogoče je tudi ustanoviti alternativno banko, ki ne posluje zgolj po načelu ustvarjanja dobička, temveč po ekoloških in humanih načelih vlaganja in vrednotenja kapitala. Z domišljijo je mogoče ustanoviti majhne enote za poslovanje s kapitalom, v katerih se posamezniki povežejo z jasnim skupnim in etičnim interesom, ker pa lahko na ta način povsem izstopimo iz obstoječega sistema, je mogoče takšne ideje obsojati kot subverzivne. Vnaprejšnje rešilne ideje so vedno nekonvencionalne. Poleg tega jih veliki centri, če je mogoče, takoj odkupijo, vključijo v sistem ali uničijo. Vsak človek je tudi izpostavljen večji ali manjši korupciji. Potrebna je budnost človeškega duha. Možnosti so, upanja ni treba izgubljati. Človeški duh je iznajdljiv, če to hočemo.

Zaključek

Kapital je duh.