Spoznanje sebe, spoznanje duha

S čutilom za jaz spoznavamo samega sebe. Spoznavamo svoje sposobnosti. Spoznavamo, kaj zaznavamo s svojimi čutili, kaj čutimo, kaj mislimo in kaj hočemo. Spoznavamo, da smo bitje, v katerem je duh, ki je dejaven v naših duševnih sposobnostih. Če nato usmerimo pozornost k duhu v našem bitju, se lahko zavemo njegovih razsežnosti. Vse, česar se zavemo, razširi naš jaz. S tem se ozremo v svet. Jaz tako razširi krog okrog svojega središča, da lahko sprejema vase svet. Človek je sposoben stalno širiti ta krog. Toda osnova je spoznavanje samega sebe. Duhovnosti se zavemo preko odkritja spoznanja duha v sebi.

Na sprehodu skozi naravo zagledamo na primer čredo srn in temu posvetimo vso svojo pozornost – tako kot srne nam, ko zaznajo, da je v bližini človek, ki jih opazuje. Srne zgolj občutijo in tako tudi reagirajo, mi, ljudje, pa odsevamo v sebi oblike in barve njihovih teles, njihove gibe, njihov nagon. Opazujemo posebnost njihove telesne oblikovanosti, tanke noge, podolgovato glavo, valovit trup. Vsaka poteza ima pomen in značaj. To doživimo. Ustvarimo si predstavo bitja, ki živi v telesu srne. To ni slika zunanjosti, kajti v njej je živ značaj, način, kako ta značaj ravna s srninim telesom. To nam nekaj pove o srni. Iz te predstave lahko tudi po spominu, kasneje, ko se je vsa čreda srn že umaknila v gozd, razmišljamo in spoznavamo srnino bitje. To beremo iz žive notranje predstave, iz notranjega lika srninega bitja. Ta lik je v nekem smislu govor, jezik. Dojamemo razpoloženje, v katerem srne živijo. To razpoloženje je v nas kot tudi v srnah. To je njihov duh. Je tudi njihova realnost. Iz te realnosti lahko črpamo spoznanja njihovega bistva. To je seveda odvisno od tega, koliko in s kakšno intenzivnostjo ter s kolikšno točnostjo smo jim posvetili pozornost, ko smo jih opazovali. To nas tudi nagovarja k temu, da kasneje spet iščemo priložnost za takšno opazovanje. Temu sledi odsevanje opažanj v naši zavesti, v našem sebi ali našem jazu. Lahko bi vzeli katerikoli drug primer. V vsakem primeru opazujemo z duhom v sebi, da odkrijemo duhovnost v svetu.

S primerno pozornostjo do vsega v svetu – do te pozornosti pa pridemo le, če se obrnemo vase, k sebi, kjer jo spoznamo, – in s primerno prodornostjo naših čutil, naše zavesti, našega jaza, doživimo več kot samo to, kar zaznavamo s fizičnimi čutili. Obrnemo se vase, toliko da se zavemo svojega duha, s tem pa usmerimo pogled v svet. Kajti misli so vtisnjene v svet. Vtisnjene so kot zakonitosti, kot organizmi, kot sile, ki oblikujejo in vzdržujejo te organizme. S čutilom za mišljenje jih zaznavamo in osvetlimo v svoji zavesti. Misli, ki so v svetu, so živ organizem. Tvorijo kozmično celoto. V tej kozmični celoti živi subjekt, čemur lahko rečemo kozmična zavest. Lahko pa tudi rečemo Bog.

Tega ne spoznamo z zaprtim očmi. Če meditiramo z odprtimi očmi, dojamemo, da je duh v svetu tako kot v nas samih.

Vse to je v nasprotju z duhovnimi tokovi, ki poudarjajo, da se je treba odpovedati sebi, češ da je jaz zgolj ego in egoističen, in da se je treba odreči svojim mislim, češ da so misli ovira v čutenju, ko se hočemo dokopati do duha. So razlogi za to, kar ti duhovni tokovi poudarjajo. Ti razlogi izvirajo iz preteklosti, predvsem iz zelo davne preteklosti, ko je človek bil drugačen kot danes. Toda človek se razvija in se je razvil v individualnost. Živi z zavestjo, da obstajata svet in jaz. To ni več eno, temveč dvoje. In če človek hoče nekaj, kar je zunaj njega, doživeti in doumeti, mora temu posvetiti pozornost vseh svojih čutil. Pozornost je zavest, je mišljenje na to, do česar hoče biti pozoren. Pozornost mora hoteti človek sam, njegov jaz. Brez tega se ne dotakne nobene stvari v svetu, nobenega pojava, tudi se ne more približati duhu in duhovnosti.

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih