Dvanajst čutil

Človek nima samo petih čutil. V njem deluje čutilo za gibanje. Vsak premik zaznavamo kot lik. Z očmi zaznavamo različne kvalitete svetlobe, barve; oblike v svetu pa zaznavamo s čutilom za gibanje. Zganejo se v naši notranjosti. Ko pogledamo trikotnik, naredi naša notranjost temu ustrezen gib, ki je nato lik v našem sebi. Zato lahko tudi slep človek zaznava like in oblike. Imamo pa tudi čutilo za ravnotežje. Tega ni treba posebej opravičevati, kajti znano je, da imamo v neposredni bližini ušes organ za zaznavanje ravnotežja. S sluhom in čutilom za ravnotežje doživljamo harmonijo in disharmonijo v glasbi. V človeku je tudi čutilo za to, ali se počuti dobro ali slabo, ali je preskrbljen z življenjskimi silami ali ne, zaradi česar lahko temu čutilu rečemo čutilo za življenje. Celotni človekov organizem prežema toplota. Z njo zaznava človek toploto v sebi in okrog sebe. S tipom zaznavamo, ali so predmeti trdi ali mehki, hrapavi ali gladki, če pa hočemo zaznati toploto, tip ne zadostuje. Moramo imeti toploto v sebi, da bi jo čutili. Zato lahko govorimo o čutilu za toploto. Doživljaj toplote je ljubezen. Če upoštevamo še druga fizična čutila, tip, okus, vonj, sluh in vid, je to zdaj devet čutil. Toda z vsemi temi čutili ne zaznavamo duha.

Človek je obdarjen z govorom. Govor slišimo. Da ga slišimo, še ne pomeni, da zaznamo v govoru besede, stavke, jezik. Človek mora izoblikovati čut za to. To čutilo izoblikujemo s kulturo. Življenje glasov nam pokaže, da nekaj označujejo. To zaznavamo s čutilom za govor ali jezik. To čutilo je plod kulture in je torej duhovnega značaja.

Naj se zdijo glasovi govora še tako podobni zvokom v naravi, niso zgolj posnetek naravnih glasov. So izraz doživetij. Govor ali jezik je s kulturo predelana sposobnost oglaševanja. Izražanje doživetij je visoka kulturna stopnja govora. Posebna, najvišja stopnja duševnega življenja je doživetje misli. Ko to, kar opazimo v svetu ali v sebi, osvetlimo v zavesti, se tega zavemo. Ob tem se zavemo, kaj nam pojavi in stvari povedo o sebi. Iz pojavov in stvari razberemo misli in jih oblikujemo v svoji zavesti. To je doživetje misli. Če nam pade neka misel na um, ni padla iz nič, temveč je zunaj naše dnevne zavesti podlaga za to. S prodornostjo lahko odkrijemo to podlago. Misli ne doživljamo kar tako. Do tega pride z notranjim delom na sebi, s kultiviranjem človeškega bitja. Tako nastane čutilo za mišljenje. Tudi to je duhovno čutilo.

V zelo majhni meri delujejo pri človeku čutila refleksno, sama od sebe ali neposredno od zaznave k telesni reakciji. Praviloma deluje vmes zavest. Naša pozornost usmerja čutila. Z zavestjo usmerjamo pozornost ter z njo čutila k pojavom. To moramo zavestno hoteti. V človeku je zavest, da čuti in da lahko nekaj hoče. In da tudi misli. Če te zavesti ne bi imel, ne bi vedel, da čuti, prav tako ne, da lahko nekaj hoče. Ta zavest je središče njegovega življenja, njegovega upravljanja samega sebe. S to zavestjo izkuša, da je človek sam svoje bitje, jaz. Če bi človek izgubil čutilo za jaz, ne bi več mogel upravljati samega sebe, ne bi bil več sam svoj.

Če dodamo prejšnjim devetim čutilom še čutilo za govor, čutilo za mišljenje in čutilo za jaz, imamo dvanajst čutil. Vsakdo lahko z opazovanjem sebe in v stiku s svetom preveri ta čutila in jih zavestno razgibava v zaznavanju človeka in sveta. Ta čutila spadajo k univerzalni sliki človeškega bitja in so rezultat duhovnega raziskovanja.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih