Jaz

Človekov jaz je izjemen pojav. Jaz lahko vsakdo reče le sebi. S to besedo označuje le sebe. Ne moremo ga zaznati z ničemer drugim kot s samim seboj. V človeku so tudi čutenje, mišljenje in hotenje. To so sicer dejavnosti v človeku, niso pa njegov jaz. Jaz tudi niso naše egoistične težnje. Te so naš značaj, jaz pa jih zaznava in se jih zaveda. Lahko si jih predstavi, postavi predse, zunaj sebe. Lahko jih preseže in preobrazi. Sebe pa ima vedno v sebi. Jaz sam je nepredstavljiv in je nad vsem predstavljivim. Je izključno duhovni pojav, je duh sam. Je nekaj božanskega. Jaz je nad vsem, kar opažamo in kar se dogaja v nas, kot nad vsem bedeči angel. Le da je ta »angel« jaz sam. Je Bog v človeku. Vsakdo lahko napravi ta preskus, če dosledno opazuje in to tudi dosledno premisli.

Primer za to je: Jaz sem, ki sem. Tako se Jahve razodene Mojzesu. To, da sem, da se v meni odvija dogajanje in obstajanje, se ne da z ničemer opravičiti kot s tem, da sem. To lahko povemo tudi po filozofsko: ta izkušnja je absolutno subjektivna in absolutno objektivna.

Vsepovsod se srečujemo s plodovi človeškega duha: z umetniškimi deli, z iznajdbami tehničnih sredstev, z etičnimi spoznanji. Te tri vrste plodov presegajo naravo in naravne zakonitosti. Nekaj je v človeku, kar ga žene k ustvarjanju teh plodov. Tisti, ki te plodove ustvarjajo, kot tudi tisti, ki so jim ti plodovi duševna hrana, čutijo to »nekaj« v človeku. Tudi vedo za to. Lahko to opišejo in pokažejo v svojih delih in v svojem ravnanju. To »nekaj« zaznamo tako, da obrnemo pozornost vase – s spoznanjem sebe. In tako pridemo do spoznanja duha v človeku.

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih