Avtor besedila: Samo Simčič

Ena od bistvenih splošnih potreb današnjega časa je svoboda človekove osebnosti. Kdor teži k tej vrednoti, skuša v skladu z njo premagati in zavreči vsako omejitev, ki ga pri tem ovira. Zavrača kakršnokoli višjo silo, ki bi vse določala, usodo ali karmo, kakršnokoli vodstvo, torej tudi duhovno vodstvo. Takšno zavračanje je upravičeno, kajti svoboda človekove osebnosti, njegove individualnosti, ni izmišljena, temveč skozi tisočletja pridobljen plod razvoja civilizacije in kulture. Obstajajo pa tudi teorije, ki to svobodo zanikajo, češ da zakonitosti sveta in življenja človeka omejujejo, prav tako tudi odvisnost od telesnega organizma, temperamenta, značaja ter socialnih in kulturnih okoliščin. Zato je treba najprej razčistiti, kaj je človekova svoboda, če hočemo prikazati delovanje duhovega vodstva.

Omejitve človekove svobode so vsekakor nenehnno prisotne. Človek resnično ne more kar tako ravnati samovoljno. Vendar omejitve niso vsemogočne. Človek se lahko nanje ozre in jih opazuje. Lahko se od njih toliko odmakne, da jih jasno prepozna ter dojame njihove vzroke. Te vzroke vidi v okoliščinah kot tudi v samem sebi. Ko tako gleda nanje, se otrese njihovega pritiska in je svoboden. Tega stanja svobode ni vedno lahko vzdržati. Če pa si je o stvareh, ki se ga tičejo, na jasnem, nastopi trenutek ali celo daljši čas, v katerem je njegovo stanje svobodno, in v tem stanju lahko s premišljanjem pride do odločitve, kako bo ravnal. To svobodno stanje je bistvena človekova značilnost in je dana vsakemu človeku. V njem je sposoben razčistiti s svojo notranjostjo, streznjen je in stvaren in se lahko odloča po lastni pameti. To ne pomeni, da se odpoveduje svojim nagnjenjem, svojim predstavam in navadam, le odloži jih v tem stanju za določen čas na stran, da bi bil v svojem premišljanju in odločanju osvobojen svoje narave. Kolikor bolj to neguje, toliko svobodnejši je.

Če človek stori in dela tako, potem ima svoje vodstvo v svoji oblasti in sploh ni upravičeno govoriti o duhovnem vodstvu človeka.

Tudi ta misel je povsem upravičena in celo globlja, prodornejša in resničnejša od misli, da je človek odvisen od okoliščin ter svoje telesne in duševne organizacije.



Od misli do ideje

Oglejmo pa si še en značilen primer. Po preteku nekega števila let svojega življenja se človek ozre v svojo preteklost in izkaže se, da dogodke njegovega življenja povezuje »nit«, ki smiselno vodi njihov tok v sedanji trenutek. Ta »nit« lahko še nadalje tke tudi prihodnost. Potek te »niti« določajo spoznanja od dogodka do dogodka. Včasih prihajajo ta spoznanja od zunaj, na primer v otroštvu, ko odrasli z večjo ali manjšo odgovornostjo odločajo o otrokovi poti, sicer pa izvirajo iz človekove osebnosti same. V usodnem trenutku odločitve o nadaljnji poti skozi življenje si človek skuša ustvariti jasne predstave o svojih okoliščinah in vzrokih, ki so ga privedle vanje.

Vendar predstave ne morejo povedati ali nakazati ničesar o prihodnosti, kajti predstavimo si lahko samo to, kar je bilo, torej samo preteklost. Ker bodočnosti še ni, si o tem, česar ni, ni mogoče ustvariti neposredne slike. In vendar lahko »vidimo« prihodnost. Kako? Ko imamo pred sabo jasne predstave okoliščin in njihovih vzrokov, začnemo misliti. Mišljenje namreč ni predstavljanje. Običajno in večinoma ne razlikujemo teh dveh duševnih dejavnosti. Mišljenje je nekaj povsem drugega. Mišljenje je doživljanje »niti«, o kateri je bilo govora v prejšnjih stavkih. Je doživljanje življenjskih sil, ki povezujejo predstave tako, kot so povezane stvari v svetu, in ki povezujejo dogodke v življenjski tok. Teh sil si ne moremo predstaviti, ker jih sploh ne moremo videti s fizičnimi očmi, temveč jih lahko le doživljamo in izkušamo v svojih mislih. Naše misli so v tem primeru življenjske sile same, ki iz življenja zunaj nas vzniknejo v nas samih kot misli. Zdi se nam, kot da smo jih potegnili iz »nič«, če pa to premislimo prodorneje in globlje, ta »nič« ne more biti nič samo zato, ker si tega ne moremo predstaviti in ker lahko to dojamemo le z mišljenjem. Je prisotnost življenjskih sil, ki jih doživljamo in mislimo. Tako se povzdignemo v območje, od koder črpamo ideje. V tem območju so ideje, naše misli, žive, vendar so našim fizičnim očem in našim predstavam nevidne. So naše izkušnje, doživetja, razodetja. To območje je duh.



Nematerialna inteligenca

Življenjske sile, ki oblikujejo stvari in pojave v svetu, jih vzdržujejo in spreminjajo, niso materialne narave. Ni jih mogoče otipati ali videti, vendar puščajo učinke in posledice v fizičnem svetu. Svet in življenje sta zelo globokoumno ustvarjena. Tu deluje inteligenca, ki daleč presega človeško pamet, vendar je človek, če to hoče in je željan spoznanja, sposoben prodirati vanjo in jo razumevati. Ta inteligenca je živa, razvejana, razdeljena na mnoge posameznosti, deluje v različnih ravneh, v mrtvih mineralih in v živih bitjih različnih stopenj, ustvarja red, kozmos, in ga razkraja, kaos, da bi lahko nenehno nastajala preobrazba. Lahko govorimo o nematerialni inteligenci, ki je živa. Je bitje in organizem bitij nematerialne inteligence. Iz teh bitij, bitij svetovnega duha, ki vsebujejo vse presegajočo modrost sveta, črpa človek misli, ideje, spoznanja.

Ko si v usodnem življenjskem trenutku predstavimo svoj položaj in o njem mislimo, nas mišljenje življenjskih sil, ki so povezane s tem položajem, povzdigne v območje duha. Te sile in naše misli v njih presegajo naše okoliščine, tako da smo teh prosti, in lahko sledimo njihovemu toku. Ta tok je logičen, utemeljen v preteklosti, vendar sega v prihodnost. Povede nas s seboj in usmeri k temu, česar fizično še ni, obstaja pa v duhu. Smeri so lahko različne. To doživljamo kot nekaj svetlega, idealnega, vrednega. Priteguje nas, je moralna sila in volja. To povežemo s predstavami stvarnosti, ki smo jih zapustili, in jih prežamemo s svetlo idejo. Predelamo in preobrazimo jih tako, da odsevajo svetlo idejo in si jo lahko predstavimo v konkretnem svetu v prihodnosti. Delovanje te svetle ideje v nas lahko imenujemo duh v človeku.



Modrost stvari in pojavov

Duhovno vodstvo ustvarja človek sam. Sam je pristojen zanj, sam, po svoji presoji, črpa iz duhovnega sveta ideje in ne more zanje kriviti ne Boga ne svoje karme kot tudi ne svojih okoliščin. V davnini so duhovni voditelji ljudstev in skupnosti prejemali neposredna sporočila bogov, sporočila duhovnih bitij, s katerimi jim je bilo povedano, kaj jim je bilo storiti, kaj je ali ni prav in kakšni so Božji zakoni, ki se jim je bilo treba podrediti. Vendar takrat človek še ni bil sposoben lastnega spoznanja in lastne presoje in je zato potreboval vodstvo duhovnega sveta. V svetu in življenju se godijo nenehne preobrazbe. Razvoj sveta in kulture je človeštvo postopoma obdaril s spoznanjem in doživetjem lastne svobode. Zato so duhovi svet, duhovna bitja, bitja in bitje svetovne inteligence, bogovi in Bog, stopili v ozadje. Oni sami so tako vodili razvoj. Zdaj pa ga ne vodijo več. Prepustili so človeštvo in posameznega človeka lastnim silam in izginili iz njegove zavesti. Zato je za mnoge duh, o katerem smo prej govorili, »nič«, in si predstavljajo, da ideje in misli vznikajo iz »nič« ali iz kaotičnih miselnih procesov in možganske aktivnosti. Največ, česar se človek danes v tem področju zaveda, so ideje, zamisli, misli in pojmi.

V prejšnjih odstavkih smo prikazali, da so to inteligentne življenjske sile, ki povezujejo v svetu stvari in dogodke, jih vzdržujejo in spreminjajo ter delujejo tako tudi v predstavah v človeku. Ves svet vsebuje te sile, ki tvorijo kozmični organizem ter živijo v njem. Iz vsake stvari v svetu, iz vsakega pojava, lahko izvlečemo njihovo logiko, povsod je prisotna njihova modrost, ki presega človeško inteligenco, ki pa se pusti človeku spoznavati. Kdor to živo misli, izkuša in doživlja, temu postane jasno, da so modrosti stvari in pojavov duhovna bitja v njihovem ozadju. Zaznavamo jih, ko jim posvetimo pozornost, ko se z vso dušo vživimo vanje, da napolnijo naše duše, da povedejo naše predstave v življenje, v voljo in ustvarjalnost. Ko tako mislimo, povezani s tokovi sveta in življenja, doživljamo v mislih in idejah več od tega, kar si običajno predstavljamo. Odkrivajo nam svoje prikrite razsežnosti. Neslišno nam govorijo o njih. Nevidno in nepredstavljivo nam jih razkazujejo. So bitja. Vsak pojav vsebuje misel o tem, kako je organiziran, ustvarjen in kako deluje. Ima v sebi svojega duha. To je logično. Svet ni kaos, temveč logos in kozmos. Nastal je po globoki, prodorni in logični poti neskončne modrosti. Ta bitja so povezana med sabo, kakor so pojavi in stvari povezani v svetovno celoto. Dokler je bil človek del te celote in še ni imel lastnih spoznavnih sposobnosti, ga je ta celota vodila. Zdaj pa je s spoznanjem dosegel svobodo.



Pomen duhovnih bitij

Svoboda je eden od elementov svetovnega razvoja. Razvoja? K čemu, h kateremu in kakšnemu cilju? Od kod in kam? To lahko razberemo iz opazovanja sveta in življenja. Vsepovsod je prisotno porajanje in odmiranje. Vse se odvija v tem krogu, v krogu od jutra do večera, od večera do jutra, v krogu letnih časov, v krogu zvezd in ozvezdij, od rojstva do smrti, od smrti do rojstva. V spiralnem krogu preobrazb. V kozmosu, svetovnemu logosu, je nastopilo odmiranje, zato se je iz njega izločila volja po prerojenju. Osrednji element tega prerojenja je človek. Tu se radikalno odvija notranji boj za prerojenje in preobrazbo. Zanj sta smrt in rojstvo ključno vprašanje. Na njem je, da to vprašanje rešuje. Pri tem gre za oživitev in prerojenje Kozmosa. To je stara, zelo stara legenda, ki je aktualna v vseh časih.

Smrt in vstajenje sta temeljna prapodoba sveta in življenja.

Bitja svetovne inteligence, duhovna bitja, angeli, božanska hierarhija, bogovi in Bog, to obstaja, to je duhovna stvarnost, ki jo lahko doživimo in izkusimo na pravkar opisani način. So nosilci modrosti sveta in življenja, kozmosa, svetovnega logosa. Med njimi pa so velike razlike. So nosilci ustvarjalnih in rušilnih sil, razvoja in propadanja. Včasih so rušilne sile upravičene, ko morajo narediti prostor ustvarjalnim silam. Včasih pa ustvarjalne sile zapustijo realna tla, tako da v teh nimajo več učinka. Postanejo fantomi brez cilja in smisla. Vprašanje je, s katerimi bitji se človek poveže in črpa od njih ideje za prihodnost. Človekova zavest je v tem precepu lahko iznajdljiva, če je dovolj budna. Duhovna bitja se odzivajo na človekove odločitve. Čakajo, da se človek odloči, potem pa delujejo v smeri, ki jo je izbral. Spoštujejo njegovo svobodno voljo, tudi tedaj, če človek svet in življenje uničuje.



Sile razvoja in propadanja

Da bi duhovni svet zaščitil življenje, preobražanje fizičnega sveta in svobodno duhovno rast človeštva, je jasno razdelil bitja in sile razvoja in bitja propadanja. Med obema poloma se je odvijal boj, zdaj pa imata vsak svoje mesto. Ker pa je človek v svojem bistvu svoboden, se zdaj ta boj odvija v njem in kot posledica na Zemlji nasploh. Ni nikakršnega merila, kaj naj človek stori in kako naj ravna. Od vseh strani »sliši« ideje, ki prihajajo iz duhovnega kozmosa. Od katerih bitij in iz katerega področja prihajajo, to lahko razbere le s težavo in brez kakršnegakoli zunanjega vodstva. Vse ideje se mu lahko predstavljajo kot dobrohotne, kot ideali, kako pa resnično delujejo v konkretnem svetu in človekovem osebnem življenju, o tem odloča sam z bolj ali manj budno zavestjo. Zato se med ljudmi odvija nenehen duhovni boj, boj med njihovimi idejami, ki jih lahko uskladijo le z dejavnostjo razumevajočega spoznavanja.

V človeštvu se oblikujejo različna središča moči, različna središča kulture, različni tokovi duhovnega šolanja. Med njimi obstaja boj za prevlado in moč, lahko pa tudi proces razumevanja, spreminjanja sebe in preobražanja. Ta proces se lahko odvija samo intimno. V tej intimnosti prebudi človek voljo za dejanje v svetu. Lahko se poveže z drugimi ljudmi le na temelju dopuščanja te intimnosti in svobodne volje. V takšnem primeru je skupnost zdrava. V takšni skupnosti ne morejo vladati načela in zakoni, ki druge podrejajo, temveč le nenehno izmenjavanje mnenj, spoznanj, idej, medsebojni posluh, povezovanje in razvezovanje. Dogovor med člani takšne skupnosti je zato spremenljiv in stalen hkrati. Budna zavest, jasnost o sebi in svetu, skrbno opazovanje lastnih dejanj, občutkov in misli so lastnosti človekove svobodne vesti, človekovega duhovnega vodstva in duhovnega vodstva človeštva.

P.S.: Več o tej temi je mogoče prebrati v knjižici Rudolfa Steinerja, ki ima v novejšem slovenskem prevodu Janija Urbanca naslov »Kdo duhovno vodi človeka in človeštvo«.