Čutilo za jaz

Omenili smo višjo zavest. Kaj je to, zavest? Že občutek, čutenje nečesa, je zavest. Vendar v čutenju še ne vemo točno, kaj občutimo in s kakšnim občutkom. Nam je všeč ali pa nam je odvratno? In zakaj? Čutenje je samo napol zavestno. Vendar pa se s čutenjem začne proces zavedanja sebe, kajti vemo, da sem to jaz, ki to tako občutim. Poistovetim se s svojim čutenjem. Opazim pa, da me občutki premetavajo sem in tja. Preplavijo me in obvladajo. Zaslepijo me. Občutim, da je nekdo do mene zadržan in to doživljam, kot da me sovraži. V resnici pa samo trezno opazuje mojo osebnost. Zato začnem preverjati svoje občutke in misliti, kot smo to prikazali v odstavku o mišljenju. Rečeno je bilo, da mišljenje lahko zajame vsa čutila vase, zdaj pa opazimo, da sem jaz ta, ki razpolaga s sposobnostjo mišljenja, s sposobnostjo nesebične pozornosti do sveta in ljudi ter ljubezni do resnice. Zavedanje se je povzdignilo še za eno stopnjo višje. Povzdigne se tudi zavest o sebi. Izenačim se s svojimi mislimi. Spoznam se v svojih mislih, v svojih spoznanjih. Toda svoje misli in svoja spoznanja lahko tudi preverjam, kajti z mišljenjem in svojo zavestjo napredujem in spreminjam sebe in svoje misli. V meni deluje vest. Prodiram vedno globlje v resnice sveta in v resnico o sebi. Začnem se istovetiti zgolj z zavestjo. Zavest, to sem jaz. Vendar spreminjam, prenavljam, povzdigujem tudi zavest. To lahko počenjam v neskončnost. Ljudje se te neskončnosti radi ustrašijo, vendar to je pač tako, da je zavest neskončna in z njo se človekov jaz širi v neskončnost. V zavesti zaslutimo višji jaz. V odstavku o ravnotežju je omenjeno, da v zenitu na nebu doživlja človek svoj višji jaz, torej v točki, od koder pošilja Sonce svoje žarke na Zemljo in v vesolje.

Jaz lahko rečemo le samemu sebi. Če rečem jaz, menim sebe, ne drugega človeka. Opažam, da se moj jaz lahko spusti, kot smo pravkar prikazali, v moje občutke in v moje misli, vendar se vedno tudi dvigne nadnje, se ne istoveti z njimi. Navsezadnje se dvigne nad vse, s čimer smo se istovetili. Vendar ostane jaz, lastna identiteta. Ta je božanska. Jaz lahko priča o sebi le s slovitim biblijskim izrekom: Jaz sem, ki sem. Nič drugega ni njegova identiteta kot jaz sam. V tem ni nobenega egoizma in je čisto kot Bog.

Ko otrok približno v tretjem letu starosti lahko izreče besedo jaz, doživlja predvsem svoj fizični organizem. V približno sedmem letu starosti začenja doživljati, da živi svoje življenje. V puberteti začne svoj jaz povezovati s svojimi občutki, ki ga vsega preplavljajo. Šele postopoma prepoznava v mislih, ki jih sprejema iz okolja, svoje misli, ko je sam premislil, kar kot misel prihaja k njemu od drugod. Tako se od 18. do 21. leta razvija njegova polnoletnost in njegova samostojna miselna identiteta. Temu sledi rast zavesti, rast človekovega jaza skozi ves tok njegovega življenja.

Toda čutilo za jaz ni čutilo lastnega jaza, temveč ga razumemo tako, da vse, kar tukaj prikazujemo kot dogajanje človekovega jaza, občutimo v dogajanju drugega človeka. V tem pogledu smo večinoma površni. Razviti moramo neskončno voljo in neskončni trud po spoznanju drugega človeka, da bi ga resnično občutili kot njegov jaz, to se pravi, da bi doumeli Boga v človeku, da bi razvili ljubeče doživljanje njegove identitete, ki daleč presega fizično obstajanje. Svoje bitje postavimo na oltar, žrtvujemo ga za doživetje bitja svojega drugega kot samega sebe. Oven je simbol tega žrtvujočega se dejanja.

 

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih