euV časniku Dnevnik smo 25. marca prebrali članek Igorja Dernovška z naslovom Evro z jugoslovanskim sindromom. V njem je izjava Jožeta Mencingerja z ljubljanske Pravne fakultete: "Vedeli smo, da bo do krize v območju evra prišlo, a nismo vedeli, kdaj se bo to zgodilo". Da bo evro doživel podobno usodo kot nekoč jugoslovanski dinar, je Mencinger svaril že ob njegovi uvedbi, ter dodal, da so pri evru razlike še večje kot so bile v Jugoslaviji, s tem pa tudi verjetnost asimetričnih šokov.

Kako trdna je pravzaprav EU, kaže Mencingerjeva izjava: "Če bi se držali pravil iz pakta stabilnosti, potem v evropski monetarni uniji ne bi bilo več nikogar razen Luxemburga." Meni tudi, da je EU skupnost za dobre, nikakor pa ne za slabe čase. Primer Grčije lahko predstavlja začetek verižnih zlomov držav, kar bi lahko vodilo v katastrofo, saj izključitve posameznih držav niso predvidene.

Strokovnim ugotovitvam uglednega moža lahko dodamo še nekaj razmišljanj, ter tako osvetlimo zgodbo še z drugih zornih kotov. Pri konstituiranju EU niso razmišljali o mehanizmih za reševanje težav, kakršnim smo priča prav zdaj. Ravnanje z državami ob njihovem nediscipliniranjem finančnem vedenju ni bilo vredno pozornosti, torej ekonomska in finančna stabilnost unije očitno nista zelo pomembni. V nasprotnem bi pri vključevanju novih držav zelo pazili, da ne bi vabili zelo nestabilnih ali gospodarsko šibkih držav, ki lahko ogrozijo stabilnost celotne skupnosti. Glede na to, da sta prevladujoča motiva za vključevanje v EU prav ekonomska in gospodarska stabilnost, je absurdno, da se gospodarski stabilnosti ne posveča ustrezne pozornosti. Zanimivo je, da je tudi dejstvo, da je prav Irska, poveličevana kot vzgled države, ki je znala izkoristiti prednosti vključevanja v EU, trenutno med najbolj zadolženimi - njen proračunski primanjkljaj je v odstotkih skoraj enak grškemu in naj bi še močno rasel.

Združevanje v EU torej v praksi nima nič skupnega z večanjem blaginje in svobode članic temveč vodi v povečevanje bremen in v vse večje omejevanje svobode. Raven demokratičnosti v EU je na slino klavrni ravni; njena ustava je v določenem pogledu celo slabša od ustave nekdanje SZ. Državljani takorekoč o ničemer ne moremo neposredno odločati razen o poslancih v parlament EU, ki pa o politiki unije ne odločajo, saj se ta odvija po direktivah evropske administracije, na katero demokratična javnost nima nikakršnega vpliva.

Nekoliko temeljitejši razmislek pokaže, da je najpomebnejši politični cilj očetov EU - vključiti čim več držav, pri čemer njihovo poreklo in gospodarske značilnosti niso bistvene. Kako so si zamislili novo skupnost in kaj so imeli za bregom, je danes očitno. Posamezna država kandidatka se mora ob vključitvi odreči delu svoje suverenosti - med drugim svoji lastni valuti, ki jo tiska brezplačno, in se mora zadolžiti pri Evropski Centralni Banki, s tem pa si naloži ogromno finančno breme na račun obresti. Če država ne izpolnjuje začrtanih obveznosti, pade v nemilost kot sedaj Grčija in je izpostavljena pritiskom, ki pehajo državljane v ekonomsko suženjstvo. Izguba finančne suverenosti, uklanjanje pravnim direktivam skupnosti, upoštevanje oboroževalnh direktiv in udinjanje državljanov NATO vojski - vse to so dejstva, ki jih vse bolj boleče občutimo. Ob vključitvi v EU si ni nihče predstavljal, da bodo morali naši vojaki kdaj umirati za cilje, ki so tuji politiki naše države; danes v Afganistanu, jutri pa - bog ve kje.

Tudi izplen zadnje finančne krize je zgovoren: rešitev so našli v vsesplošnem, ogromnem zadolževanju držav, ki so pod težo kreditov globoko potonile. Tako se je breme reševanja bank preprosto prevalilo na hrbte državljanov. S pristajanjem na to rešitev smo v ekonomsko suženjstvo prisilili ne le naše otroke temveč tudi njihove vnuke.

A zgodbe še ni konec. S pristajanjem na zvito domišljene ekološke kvote za izpuste CO2, izum Kjotskega protokola, bomo v bodoče deležni novih bremen, ki nam bodo v bodoče dodatno zagrenile življenje. Tu gre v bistvu za prikrito obdavčitev zraka. S tem se odpirajo nove možnosti za netransparentne ukrepe, ki bodo napetosti v družbi, breme na plečih državljanov in strah v njihovih glavah še povečali. Na decembrskem vrhu v Köbenhavnu je prišlo do predloga neenake omejitve pri izpustih CO2-ja na prebivalca za razvite države in države v razvoju. Prebivalci bogatih držav bi lahko po novem predlogu oddajali dvakrat več izpustov kot tisti v revnejših državah. Nov poskus ustvarjanja razdora med državljani skupnosti torej. Pustimo ob strani dejstvo, da je teza o globalnem segrevanju laž, ki je ustvarila primerne pogoje za izum omenjenih kvot. Resnica je, da se pomikamo v smeri nove ledene dobe.

Na nedavnih volitvah predsednika Evropskega parlamenta je bil brez javnih volitev, na tajnem sestanku Sveta EU, izvoljen Herman Von Rompuy, evropski javosti povsem nepoznan človek, ki se ne more pohvaliti s kakim dejanjem v prid demokraciji in javni blaginji. Zakaj je bil izbran prav on, si je laže predstavljati ob informaciji, da je kot predsednik belgijske vlade z zvijačami poskrbel, da je prišlo do delitve dvojezičnega bruseljskega okrožja in se pri tem požvižgal na odločitev Vrhovnega sodišča.

Hiteli smo iz Jugoslavije v novo združbo in prišli - z dežja pod kap. Le da se tega zdaj še ne zavedamo. K sreči obstajajo tudi druge možnosti, ne le scenarij, ki se vse bolj jasno izrisuje. Zato za tiste, ki se čutijo živi, razloga za pesimizem ni. Krize so odlična priložnost za rast, vprašanje je le, kako globoko se bo treba spustiti, da se bomo tega dejstva pričeli zavedati.

N.R

Oglejte si film: The Real Face of the European Union

 

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih