zombielandJe že tako, da ljudje v tem času radi stikamo za informacijami o koncu sveta, o najbolj usodnem trenutku, ki si ga je mogoče predstavljati. Ta tematika je vir zaslužka številnih založnikov, a v malokaterem pisanju najdeš kaj oprijemljivega, vrednega resnične pozornosti in razmisleka. Predvsem ta tema povečuje v nas globoko ukoreninjeni strah pred smrtjo in krepi notranji nemir, ki ne vodi k duhovnemu napredku temveč nas od njega prej oddaljuje.

Da bi poljuben proces razumeli, je potrebno poznati njegov smisel, njegove zakonitosti in njegove izraze. Iz nekaj drobcev ne moreš zlepiti celotnega vrča, prav tako pa s premalo znanja ne moreš dojeti, za kaj pri apokalipsi resnično gre.

Konec sveta je le kratek dogodek ob koncu enega procesa, ki pomeni začetek novega procesa. Proces, ki ga imam v mislih, je proces evolucije zavesti. Današnji čas je obdobje, ki je v znamenju zavestne obravnave zunanjega sveta; zavest je očarana s snovnostjo in išče samo sebe v zunanjih predmetih in telesnosti, skratka v materialnosti. A to je le ena od epizod v razvoju zavesti, ki se v naslednjem koraku zave, da je materialni svet podsvet duhovnega sveta, ki je primaren in prvobiten.
Težko nam je v tej fazi razvoja zavesti to dojeti, toda edino, kar resnično obstaja, je neskončno in brezčasno zavedanje, ki se izraža v zgoščenem zavedanju - osebni zavesti. Tisto, kar v svojem bistvu smo, religije imenujejo duša, ki jo oživlja duh, sam pa raje uporabljam pojma zavedanje in zavest, ki sta bolj sprejemljiva tudi ateistom. Smisel evolucije je razvoj zavesti, ki napreduje od najpreprostejšega zavedanja o obstoju (raven minerala) do najpopolnejšega zavedanja o tem, kdo smo (razsvetljeni človek). Od trenutka, ko se je zavest podala v eksperiment poistovetenja s snovnostjo (pred milijoni let), se je pri raziskovanju snovnega sveta oborožila z nepojmljivim bogastvom vtisov. Pri tem se je zgodilo nekaj, kar je srž vseh težav človeka: pozabila je, da je njena resnična narava povsem nekaj drugega kot snov. Preprosto povedano - zavest se je izgubila v snovnosti. Sedaj prehajamo skozi točko razvoja, ko se človekova zavest začenja zavedati, da je zaslepljenost s snovnostjo - privid. Da obstaja objektivno, snovno vesolje izven nas je prepričanje, ki se bo moralo umakniti popolnejšemu spoznanju.


Vse v izraženem svetu (Castaneda ga imenuje "tonal") ima svoj začetek in konec, zato sta prisotna rojstvo in smrt. Kot razlagajo astronomi in astrologi, se zdaj hkrati zaključuje več kozmičnih ciklusov, ki prinašajo občutne spremembe, ki se bodo vse jasneje odrazile v okolju in doživljanju sveta, skratka v vsej zunanji pojavnosti. Verjamem, da se temu ne bo mogoče izogniti. Ker bistvo človeka ni snovno, smrt snovnega telesa ni dejanski konec bivanja, temveč le prehod v novo obdobje. Z zavedanjem tega dejstva se strah pred smrtjo razbline kot megla v soncu. Izguba telesa je resnično tragična le dotlej, dokler se z njim istiš. A istenje z njim je zmota, ki jo drago plačaš. S prepričanjem, da si telo, zavržeš svojo večno in neskončno naravo in si deležen izkustev, ki takšno prepričanje opredmetijo.

Prebujeni človek, ki se začenja zavedati, da je se bo obdobje očaranosti s snovnostjo kmalu zaključilo, se loti raziskovanja tistega, kar je edino pomembno: sebe. Če je on sam nekaj čisto drugega, kot je doslej mislil, potem je pomembno, da to čim prej najde, saj bo v nasprotnem v hudi stiski, kajti propadlo bo tisto, kar je doslej mislil, da je.

Sedanji čas je čas duhovnega prebujanja, čas za raziskovanje sebe in nov pogled na svet. Dandanes moramo pridobiti pravo znanje in odkriti svoje pozabljene moči in darove, ki so del naše božanske narave. Le da se je doslej nismo zavedali, saj so nam to na vse načine preprečevali, da bi lahko manipulirali z nami. Staro znanje se mora umakniti novemu tako kot mora odcvetela rastlina napraviti prostor novi. O vsem tem sem se razpisal v knjigi Človek je več.

Z novim zavedanjem in spoznanjem, da ste mnogo več, kot ste doslej mislili, vas ne more vreči s tira nobena zgodba o koncu sveta. Noben dogodek, ki je kratkotrajen, ne more ogroziti tistega, ki se zaveda dejstva, da je njegovo bistvo - tako kot življenje - večno, vse so le dogodki na poti njegovega potovanja k samemu sebi.

Vse to se marsikomu zdi prazno filozofiranje. Vezi, ki nas vlečejo v snovnost, so še zelo močne. A prav te vezi so tiste, ki življenje spreminjajo v vse hujšo moro in bodo naposled povzročile tudi najhujšo stisko, ki ji rečemo - konec sveta. A potrebna je le preprosta odločitev: želim napraviti korak naprej, želim spoznati svojo resnično naravo in ustroj tistega, čemur rečem stvarnost.

Sedanji svet je zgrajen na strahu. Strah in nevednost sta najboljša prijatelja. Premagovanje nevednosti je najboljše orožje proti strahu. Z zmanjševanjem strahu - z vse jasnejšim zavedanjem, kdo smo - se vse bolj odkriva naša resnična narava, v jedru katere je edina sila, ki se ji nič ne more upreti: ljubezen. Novo kozmično obdobje - obdobje vodnarja - ki prihaja, bo v znamenju miru in ljubezni. Vse več nas je, ki se tega zavedamo in širimo glas o tem.

Prihodnost pripada tistim, ki imajo znanje in so prosti strahov. Zanje je dogodek konca sveta le ločnica, ki loči mračno obdobje od svetlega, polnega priložnosti, miru in ljubezni. Bodite med njimi tudi vi!

 


Komentarji   

0 #2 Ivona 20:06 26-09-2011
Čas bi že bil ,da se nam odpre lepši,svetlejši svet,vendar kakor razumem moramo mi še marsikaj postoriti.Prvo spremeniti miselnost,da je blaginja duhovnost ne pa materialnost.
Citat
0 #1 Boris B. 15:37 03-03-2010
Ja, srčno upam, da je to res! Skrajni čas je, da stopimo iz občutka nepomembnosti in majhnosti v tem velikem vesolju v aktivno in "pomembno" vlogo ter višjo stopnjo zavesti. Enostavno sem naveličan in razočaran nad stanjem nasploh na tem našem ljubem planetu.
Citat

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih