Menda ni več žive duše, ki bi je sedanje prometne zagate, ki so se v zadnjem času še močno zaostrovale, ne spravljale ob živce. Temu problemu bi bilo res treba stopiti na prste. A kaj, ko se nikjer nič ne premakne! Denarja je premalo, idej pa ni.

A tole z idejami ni več res. Človek, ki se resno loti problema, najde tudi možnosti, da se opazno kaj naredi brez velikega vložka denarja. Gre za to, da (pri istih prometnih površinah) povečamo učinkovitost prometa.

izpuhTako je nastal spodnji elaborat, ki sem ga poslal Ministru za promet in njegovim sodelavcem.

V njem najdete kopico dobrih idej, tudi takšne, ki jih lahko vsakodnevno uporabite in s tem izboljšate učinkovitost prometa tam, kjer se nahajate.

Spodaj preberi več...

 

Akcija:
Učinkovitejši promet - brez velikih vložkov!

Problem neučinkovitosti prometa in slabe prometne varnosti je zagotovo eden tistih, ki vsakodnevno prizadene skoraj vsakogar od nas. V zadnjem času je prišlo do opazne zgostitve prometa, a temu ni krivo le premalo cestnih površin in dejstvo, da se je število udeležencev močno povečalo. Promet je vse bolj neučinkovit. Eden od bistvenih razlogov je tudi to, da stari predpisi niso več kos vse bolj zapletenim situacijam. Jasno je, da sedanji splošni odnos do prometa, prometne rešitve, prometna regulativa in zakonodaja potrebujejo resne osvežitve, da bi bili kos današnjim razmeram množičnega transporta.

Dosedanje akcije prometnega ministrstva in organov - vključno z zadnjimi predlogi, so bile v veliki meri usmerjene v sankcioniranje prometnih prekrškov.Takšni ukrepi so možen prispevek k dodatnem zmanjšanju hitrosti pretoka prometa skozi prometno infrastrukturo. Za določeno skupino kršiteljev je to sicer na mestu, a zavedati se moramo dejstva, da so prometne površine omejene, promet skoznje pa skokovito narašča. Če se ob tem še upočasnjuje, je katastrofa tu.

Večina razmišljanj o rešivah prometnih zagat se vrti okrog povečanja prometnih površin. Toda bistven napredek lahko dosežemo tudi s povečanjem učinkovitosti prometnih površin. Obstajajo rezerve, ki jih še nismo raziskali, niti izkoristili. Zdaj m2 ceste uporablja nekajkrat več vozil kot pred 20 leti, zadrževanje vozil na njem pa je skoraj enako. Vozila so danes mnogo boljša kot pred dvema in več desetletji, ko so bili postavljeni temelji prometne ureditve. Zagotoviti moramo, da bodo vsak m2 površine vozila hitreje sproščala. Tu ne merimo na povečanje največje dovoljene hitrosti skozi naselje. Govorimo o efektivni hitrosti premikanja prometa skozi križišča. Pri enaki najvišji hitrosti lahko to (ocenjujemo) povečamo vsaj za tretjino, ne da bi s tem ogrozili varnost prometa. Skrivnost je v hitrejšem speljevanju, manjšem oviranju prometa skozi križišča, povečanju prepustnosti križišč, v živahnejši in pozornejši, prožnejši in tolerantnejši vožnji... Gre za izboljšanje prometne kulture. Presenečeni boste, koliko se da napraviti tudi brez vlaganja v asfalt in beton.

Pred prometnimi organi je priložnost, da se pred javnostjo izkažete z idejami, ki dokazujejo, da znate opazno izboljšanje razmer v prometu doseči tudi brez velikih vložkov v prometno infrastrukturo. V nadaljevanju navajam kopico idej, ki bi lahko pri vas naletele na plodna tla. Čas je, da prenehamo govoriti o izboljšanju prometne kulture in se je lotimo.

Pometnemu ministrstvu predlagamo, da se v javnosti pokrene široka akcija, katere bistvo je povečati učinkovitost prometa. Akcija mora biti zastavljena tako, da v javnosti zanesljivo vzbudi širok odmev, k čemur bi pripomogli tudi z nagrajevanjem sodelujočih in z gestami dobre volje, ki bi dokazovale, da se za vsem skriva iskren namen pomagati vsam nam, ki smo praktično brez izjeme prometni udeleženci. Akcija bi izkoristila vsa sredstva (medije - radio, TV, časopise, internet), da bi se vzpostavilo dobro sodelovanje med prometnimi organi in javnostjo. Pomenovali bi jo lahko "Promet je lahko tudi učinkovit. Sodelujmo na cesti!", z njo pa bi posredovali jasno sporočilo: prometne rezmere se lahko hitro in brez ogromnih investicij spremenijo le, če bomo prometni udeleženci pokazali več volje za sodelovanje v prometu in če bomo z nekaj iznajdljivosti sedanje prometne rešitve izbolšali.

Vsakomur je jasno naslednje: povečanje hitrosti prometa skozi ozka grla (predvsem križišča mest) lahko dosežemo (tudi) brez vlaganj v prometno infrastrukturo. Hitrejši promet zmnjšuje skušnjave "prehitrih voznikov" za prehitevanje in tvegane manevre, zato s takšno politiko povečujemo varnost prometa. Dobre učinke lahko dosežemo brez posegov v naravo, ki so sicer nujna posledica povečanja prometnih površin. S tem se zmanjšata onesnaževanje okolja in poraba goriva.

 

Zmanjšanje prometnih zagat

V nadaljevanju je kratek pregled problemskih sklopov omenjene akcije in ukrepov, ki bi se jih lotili v okviru akcije. Ocenjujem, da bi s predlaganimi ukrepi - brez gradnje dodatnih novih cest (!) in brez velikih finančnih stroškov, lahko odpravili kakih 30% prometnih težav. Vredno truda?

Bistvo akcije - sodelovanje - se ne nanaša le na sodelovanje prometnih udeležencev temveč tudi na sodelovanje javnosti, da bi skupaj poiskali boljše rešitve in, v sodelovanje z naravo, tudi trajnostne rešitve.

1. Zmanjšanje gostote prometa

Prometne površine so omejene, možnosti za njihovo povečevanje so razmeroma majhne, marsikje možnosti za povečanje sploh ni. Kot najcenejša možnost za zmanjšanje prometa je zmanjšanje števila prometnih udeležencev. To ne zahteva nobenih posegov v prometno infrastrukturo, pač pa v družbene odnose. Učinke lahko dosežemo na kopico načinov, ki s prometno politiko pogosto niti nimajo zveze, pa vendar je primerno, da prometno ministrstvo nanje opozori in predlaga sodelovanje drugih ministrstev na tem področju:

- stimuliramo lahko, da se v vozilih vozi več kot le šofer (vpeljava bonitet za takšne voznike).
- stimuliramo lahko, da se promet razporedi na širši časovni interval (gibljiv čas za prihod na delo).
- vzpodbujamo lahko brezplačen avtobusni promet po mestih (primer Gorice) in brezplačno parkiranje na robu mesta.
- vzpodbujamo vožnje z vlakom in avtobusom. Poceniti vozovnice! Preusmerimo del sredstev s cestnega programa na programe železnice - to bi se bogato obrestovalo!
- vzpodbudimo delodajalce, da razmislijo o (delnem) opravljanju dela od doma. To ima še druge pozitivne učinke.
- vzpodbujamo decentralizacijo in zaposlovanje (odpiranje obratov) na lokacijah, kjer domuje glavnina zaposlenih.

Trdim, da je z zmanjšanjem gostote prometa možno odpraviti vsaj 10-15% prometnih težav.

2. Problemi neustrezne prometne kulture

Prometne površine danes ne morejo biti več področje, kjer udeleženci uresničujejo svoje transportne interese, ne da bi se pri tem ozirali na druge udeležence in ne da bi se zavedali, kakšno ceno pri tem utrpi okolje. Udeleženci v prometu morajo spoznati, da je promet proces sodelovanja pri transportu. Sedanje odnose in navade je nujno spremeniti.

Udeležencem v prometu mora postati jasno, da prevzemajo nase obvezo, da bodo s svojim ravnanjem omogočili učinkovito odvijanje prometa. Korist posameznika ne more več biti pred koristjo prometne javnosti. Na prometnih površinah se ne moremo več obnašati, kot nam drago. Tolerantnost in spoštovanje interesov drugih ne more biti več le parola. Tu gre za negovanje ustreznejšega odnosa med prometnimi udeleženci.

Prometna vzgoja: začeti bi morali pri osnovnih šolah, nadaljevati pri javnosti in končati pri avtošolah. Prvo pravilo, ki bi ga morali vsem voznikom v avtošolah vtepsti v glavo, je, da je treba križišče čimprej izprazniti in da ceste niso kraj, kjer lahko posiljuješ ostale sodelavce v prometu z obupno počasno vožnjo in ustvarjaš kolono za seboj. Ravno prepočasen promet spodbudi nestrpneže k akcijam, kjer trpi varnost. Prednost mora imeti tisto ravnanje, ki omogoča čimprejšnjo sprostitev prometnih površin ter tisto, ki manj ogroža in onesnažuje naravo in udeležence.

Lahko bi uvedli nedenarno sankcijo za določene vrste prekrškov (predvsem za počasne voznike in tiste, ki najbolj ovirajo promet): obisk tečaja za povečanje učinkovitosti prometa. Ta bi sicer postal nujna sestavina šolanja za vse voznike.

Vzgajanja voznikov in kultiviranja njihovega temperamenta bi se lotili na več področjih. Iniciator bi bilo prometno ministrstvo, ki bi organiziralo potrebne akcije preko posameznih medijev.

Tu bi lahko ogromno naredil radio s kontaktnimi oddajami, v katerih neposredno sodelujejo udeleženci v prometu. V javnosti je veliko posameznikov z idejami, ki bi jih lahko pridobili za posredovanje predlogov za cenene rešitve na tistih perečih prometnih področjih, kjer so prometne zagate največje. Prometni organi bi stopili v stik s primernim radiom, npr. Valom 202, in se dogovorili za sodelovanje in izvedbo akcije. Voznike bi preko radia pozvali, naj premislijo svoj odnos do drugih udeležencev v prometu. Pokazali bi jim možnosti za izboljšanje njihovih ustaljenih navad. Izpostavili bi posamezne pojave v prometu in opozorili na napake. Primer: Ali kdaj pomislite, koliko več vozil bi zapeljalo skozi zeleni interval, če bi vi speljali nekoliko živahneje, dovolili zaviti nekomu levo, ko stojite v križišču; če se ne bi ustavljali, ko se dva pasova zožita v enega...)

Pomembna neizkoriščena možnost so veliki plakati ob cestah, s katerimi bi apelirali na prometno zavest voznikov. Primer plakata: "Vrsta na semaforju je lahko bistveno krajša, če speljete na zeleno luč in ne prestavite šele, ko vozilo pred vami spelje." Ali pa: "S čakanjem v križišču zaradi počasnosti kradete čas sebi in drugim udeležencem prometa, onesnažujete okolje in razsipavate z energijo."

Tretja možnost so televizijske oddaje o prometu in kratki inserti v gledanih terminih - kako vsak od nas lahko poveča učinkovitost prometa in se primerneje obnaša na cesti.

Seveda velja izkoristiti tudi internet; na posebni spletni strani bi lahko spremljali dogajanje, uspehe akcije, posredovali materiale, sporočila...

Tu so nadalje sugestije šolskemu ministrstvu za korekcijo programov prometne vzgoje v šolah itd. Pomembno je, da dosežemo čimveč mladih, ki so bolj odzivni kot starejši.

Ocenjujem, da je z boljšo prometno kulturo možno odpraviti 10-15% prometnih težav.

3. Sklop problemov neučinkovitega prometa

V sedanjem konceptu prometa je veliko skritih možnosti za izboljšave. Marsikateri sedanji predpis ali rešitev sta neučinkovita in nepraktična. Zgolj s spremembo prometnih predpisov in ureditev je možno doseči bistveno hitrejše in učinkovitejše odvijanje prometa. Hitrejše praznenje čiščenje križišč je ključnega pomena za oživitev prometa. Marsikaj je mogoče storiti s spremembo cestnih oznak in manjšo dopolnitvijo cestne signalizacije ter z razmeroma majhnimi vložki v asfalt in beton. Največ je možno napraviti pri spremembi prometne politike v (semaforiziranih) križiščih, ki so največja ozka grla.

Treba je povečati efektivno hitrost prometa skozi križišča, prav tako tudi hitrost počasnih strnjenih kolon. Nekoč so prometniki, stoječi v najprometnejših križiščih, priganjali voznike, naj speljujejo hitreje, povečajo hitrost... Učinki so bili vzpodbudni - osveščali so voznike in jim vcepljali miselnost k racionalnejšem obnašanju v prometu. Koristno bi bilo to storiti tudi danes. Če postavite 10 prometnikov na križišča,. je to veliko bolje kot nič. Ni potrebno, da so prisotni daljši čas; vozniki so na določenih področjih v glavnem isti. Ko bi dojeli lekcijo, prometnik ne bi bil več potreben in bi se preselil na drugo lokacijo. Pomembno je, da se opazi interes prometnih organov in njihovo prisotnost vsepovsod, čeprav za kratek čas.

Leni vozniki: čeprav je največ kritike usmerjene na prehitre voznike, se le malokdo zaveda, da marsikatero "divjaštvo" vzpodbudijo oz. zakrivijo vozniki, ki s pretirano počasnostjo ustvarjajo polževo tekoče kolone. To so ljudje, ki speljujejo z veliko zamudo, ustvarjajo velike presledke v kolonah in kolono za sabo, predolgo čakajo v križiščih... Takšno vožnjo bi bilo treba prav tako sankcionirati kot prehitro.

Prehitri vozniki hitrih motornih koles: (predvsem mlade) bi lahko prepričljivo informirali, koliko nesreč in smrti je posledica njihovega divjanja, če bi ob določene prekrške kaznovali (namesto z denarno kaznijo) z udeležbo na seminarju, na katerem bi jim prepričljivo pokazali posledice nesreč z motorji.

Primer zakasnjenega odziva na zeleno luč: vozniki čakajo, da spelje vozilo pred njimi, preden prestavijo v prvo prestavo. V zelenem intervalu bi lahko križišče zapustila mnogo večja strnjena množica vozil. To je rak-rana našega prometa. V drugih državah speljujejo mnogo bolj energično, prepustnost križišč pa tam zato mnogo večja. Temu problemu je treba nameniti posebno pozornost, saj je prav živahnejša vožnja bistvena za učinkovitejši promet.

Zavijanje v desno: zakaj ne bi, kot v nekaterih drugih državah (ZDA), omogočili zavijanja v desno tudi pri rdeči luči na semaforju, če pri tem nikogar ne ovirate? Zakaj stati na semaforju, če je pravokotni vozni pas prazen? Zakaj trošiti energijo, prevozna sredstva, čas in onesnaževati okolje?

Na voziščih s po dvema voznima pasovoma v eno smer bi lahko omogočili (vsaj v konicah) zavijanje v desno na obeh pasovih. To bi marsikje občutno skrajšalo vrste vozil. Enako velja za levo zavijanje, kjer je promet v levo zelo gost. Majhen, a pomemben doprinos k hitrejšemu sproščanju križišča.

Tudi z uporabo dodatnih zelenih puščic (semaforja), kjer drugih možnosti ni, bi marsikje lahko znatno pospešili promet, ki zdaj po nepotrebnem čaka na zeleni interval. Namestili bi jih na vsa prometnejša križišča, kjer jih še ni. Majhen strošek, opazen učinek.

Blokiranje prometa pri zavijanju levo: v času prometne gneče vozniki silijo v križišče in se ustavijo sredi njega ter tako zaprejo pot tistim, ki bi lahko sicer lahko zavili levo. Sankcioniranja praktično ni. V križiščih bi lahko namestili table (nov prometni znak!) - Ne blokiraj levo zavijajočih! Lahko bi namestili kamere ali najpreprosteje - policista (ob konicah občasno na najbolj izpostavljenih mestih).

Slaba izkoriščenost obstoječih prometnih površin ob križiščih. Marsikje bi z manjšo rekonstrukcijo prometnih površin lahko dosegli odpravo ozkega grla. Kjer je za dovoz na glavno vpadnico po en širok vozni pas, bi ga z malo vložka lahko spremenili v dva ožja pasova ter na obeh dovolili zavijanje v prednostno smer in tako razpolovili kolone.
Z dovoljenim zavijanjem desno ob prosti smeri ali pa s semaforjem (zelena puščica za zavijanje levo ali desno) bi dodatno olajšali pretok prometa.

Poslušalci akcije, ki bi potekala preko radia, ki so žrtve sedanjih slabih rešitev, bi lahko predlagali še druge ustreznejše pristope. Zgolj na tem področju je dela za več let.

Kopico idej lahko pridobimo, če se ob najprometnejših urah sprehodimo po mestu in si ogledamo, kako in zakaj promet skozi križišča otrpne.

Ocenjujem, da je z boljšo organizacijo prometa možno odpraviti 10-20% prometnih težav.

4. Pozornost policije in sredstva za povečanje varnosti prometa

Prometnike in policiste je treba usmeriti tja, kjer nastaja največ prometnih problemov in žrtev: v naselja. Ogromen pozitivni učinek bi napravili na javnost, če bi pokazali, da policistom ne gre za kaznovanje temveč za prometno vzgojo. Zato bi se kaznovanju pogosto odrekli. Prometni udeleženci bi si to dobro zapomnili in nagradili z ustreznejšim odzivom.

S stacionarnimi radarji, ki kažejo hitrost vozil (brez kaznovanja) je možno narediti več kot z občasnimi kontrolami. Namestitev kamer, lokalni redarji, več krožišč... Resna pobuda za preusmeritev tovornega prometa na železnico... Civilna javnost bi z lokalnimi akcijami vlado lahko enostavno prisilila, da ustrezno ukrepa.

Policija bi ob prometnih infarktih, kakršnim smo priča, morala del osebja nameniti pospeševanju prometa v križiščih. Tako bi tudi vplivali na prometno zavest voznikov, ki bi se pričeli zavedati priložnosti za učinkovitejše ravnanje v prometu.

5. Področje prometne zakonodaje

V skladu s sedanjimi problemi in tehničnimi možnostmi bi bilo treba izvesti posodobitve, uskladitve prometne zakonodaje - tudi evropske, če je treba. Zbrali bi dobre ideje, primere dobrih pristopov oz. prometne prakse (tudi v drugih članicah EU), ki še niso uzakonjeni v EU in jih prenesli v naš prostor.

Obstoječi prometni predpisi so neprilagojeni današnjim razmeram. Z dobrimi idejami bi poizkušali poiskati boljše rešitve prometnih ureditev.

Primer: širina avtocest z dvema pasovoma in odstavnim pasom je pri počasnem prometu dovolj široka za vzporedno vožnjo štirih vozil (ta pristop se uporablja pri rekonstrukcijah cestišč). Zakaj ne bi tega izkoristili in v primeru prometnih infarktov in nesreč prešli na režim, ko se na dveh pasovih uredi promet treh kolon, pri čemer še vedno ostane odstavni pas prost za intervencijska vozila? Režim bi vzpostavila policija, ki bi reagirala hitro in učinkovito - seveda le za čas infarkta.

Nekaj drugih idej je navedenih že pod točkama 2 in 3.

***

Dodaj komentar


Varnostna koda
Osveži

BESEDILA

Timber by EMSIEN-3 LTD

Ta stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in za spremljanje podatkov o obiskanosti strani. Podrobno o piškotkih