Energija

Kako pa je z energijo? Ta naj bi bila po Einsteinu neuničljiva, prav tako pa naj bi je ne bilo moč ustvariti. Je nekaj, kar preprosto obstaja, kot prostor in čas in se le nenehno pretvarja iz ene oblike v drugo.

Masa se pretvarja v energijo in obratno, energija pa se lahko iz kemične spremeni v toplotno, električno, kinetično, potencialno, psihično... Toda če smo ugotovili, da masa kot resničen pojav ne obstaja, potem tudi na energijo posije kaj čudna luč. Če je masa, gledano skozi "duhovne oči", sinonim za velikost, potem je energija sinonim za moč, voljo. Oboje sta kajpak zelo pomembni kvaliteti v naših opažanjih.

Če naj bi se z maso v naših predstavah nekaj dogajalo, potem je hitrost dogajanja ali obseg dogajanja opredeljen z energijo.

O energijah govorimo na vsakem koraku - seva jo Sonce, ki je vir življenja, nahaja se v telesu, da je živo, vsebuje jo hrana, ki gradi naše telo, dobro energijo izžarevamo, ko smo radostni in sevamo slabo energijo, ko smo sovražni. Ali je možno, da je pojem energije le domislica, ki nima pravega ozadja, temeljna iluzija, podobno kot masa, ki je potrebna za to, da se svet lahko gladko vrti?

Energija kot dejanski fizikalni fenomen ne obstaja. Tisto, kar lahko izmerimo, so le učinki delovanja energije (ali lahko izmerimo potencialno energijo skale, ki čepi na vrhu hriba ali pa vode za jezom v hidroelektrarni?). Kar imenujemo energija, je izraz duhovne volje, ki se povezuje s posameznimi oblikami (predmeti) v naši zavesti, ki pogojuje hitrejše ali počasnejše, večje ali manjše spremembe. Če si predstavljamo, da ima nek predmet (ob gibanju) veliko (kinetično) energijo, potem to pomeni, da gre za predstavo, ki se bo v nadaljevanju povezala z bolj dramatičnimi dogodki (učinki). Bistvo energije so učinki, učinki pa so seveda stvar dojemanja posameznika. Če vam tornado sesuje hišo, boste to lahko občutili kot življenjsko katastrofo, nekdo drug pa kot odlično in dobrodošlo priložnost za nov začetek.

Očaranost z energijo je težava, ki nas lahko precej zavira pri duhovnem napredovanju. Predmetom, dogodkom ali ljudem namreč pripisujemo veliko energijo, ne da bi za to obstajale "objektivne danosti" in si s tem pričaramo iluzije učinkov, ki so lahko bolj z našim prepričanjem ustvarjena iluzija kot stvarni dogodek. Gre za manipulacije s samim seboj. Zavest doživi, kar si želi doživeti. Nekdo, ki potrebuje zavest ozdravitve, bo ozdravel tudi, ko bo zaužil placebo zdravilo (lažen preparat). Kdo je torej v tem primeru merodajen za ozdravitev? Njegova zavest, kajpak.

Fasciniranost z energijo je nevarnejša kot zaslepljenost z maso, saj je zaradi svoje silno konvertibilne narave težje opredeljiva, obenem pa je ne povezujemo z nekimi tvarnimi gradniki kot materijo. Energijski kvant je pač nekaj abstraktnega, umu težko doumljivega. Seveda pa to ne pomeni, da znanost tako z maso kot z energijo ne zna uganjati neskončnih matematičnih norčij, ki se zdijo silno prepričljive.

A v letu, ko smo spravili v delovanje gigantski elektronski pospeševalnik na svetu, ki naj bi pomagal razjasniti uganko sestave materije in antimaterije, se z vso upravičenostjo lahko vprašamo: kaj v fiziki je res tako neizpodbitno dognanega, da bi za tisto res lahko dali "glavo na tnalo". Odgovor je presenetljiv: prav nič.