Pomena zavesti se ne zavedamo dovolj. Popolnoma vse, kar se dogaja, se dogaja v zavesti človeka. Tudi materialnost je le nek fenomen, ki ga zaznava zavest človeka. Ko bi ne bilo zavesti, bi bilo tudi povsem nepomembno, ali materialni svet obstaja ali ne, saj se ga nihče, prav nihče ne bi zavedal. Če želimo napredovati na višjo raven zavedanja, moramo bolje spoznati zavest samo. Zavest je ključ in hkrati instrument na poti do cilja - spoznave lastnega bistva.

Če se vse, kar se vam v življenju dogaja, dogaja v vaši zavesti in če torej nič ne more nastati izven nje, potem je to že samo po sebi dovolj tehten razlog za njeno raziskovanje. Ko razumemo, kako naša zavest deluje, ko spoznamo zakone, po katerih se vse vrti, ko spoznamo akterja v ozadju, zaradi katerega smo živi oz. je življenje živo, takrat postanemo v mnogo večji meri gospodarji svojega življenja kot sedaj, ko nas premetava kot jajčno lupino na vodi. Takrat tudi vemo, kako je moč doseči želeni izid, kako ukrepati, da se zgodi, kar želimo, kako uresničiti lastna pričakovanja; tedaj smo na konju.

Obvladovanje svoje zavesti seveda pomeni obvladati zavest, podzavest in sanje (nekateri menijo, da tudi t.i. nadzavest). Če nam je uspelo prehoditi na prvi pogled nepredstavljivo pot od obvladovanja kamnitega orodja do obvladovanja človeškega genoma, potem nemara tudi ta naloga ni pretežka.

Kot pravijo naši višje razviti duhovni bratje (npr. inteligenca RA), se zavest razvija po stopnjah. Lestvica gostote zavesti ima 7 stopenj. Mineralni svet je na prvi stopnji (1D), ljudje pa smo zdaj na tretji stopnji (3D) in bomo imeli v dobi vodnarja možnost prestopa na četro stopnjo (4D). Seveda, če bomo opravili lekcijo na Zemlji, ki je naša velika šola. Ra inteligenca se nahaja na 6D, Stvarnik pa na 7D. V gostoti 3D se pojavi hrepenenje po spoznanju neskončnosti ali svojega bistva, kar pomeni, da se začenjamo zavedati inteligentne energije v sebi.

Ko raziskujemo zavest, je najpomembnejše vprašanje: Kdo sem? Če poznamo ta odgovor, postanemo popolnoma drug človek. To vprašanje je tako pomembno, da se komaj kaj lahko primerja z njim. Lahko bi rekli, da iz človeka naredi Človeka. Razlika med njima je približno takšna kot med živaljo in človekom. Človek ima intelektualne (in druge) rezerve, ki se jih niti ne zaveda. Sedaj uporabljamo le nekaj odstotkov kapacitete svojih možganov. Si predstavljate napredek, ko bi jih znali izkoriščati v celoti?

V tvojem življenju je marsikaj pomembno, a le eno je nadvse pomembno.

Pomembno je, ali si v očeh drugih uspešen ali neuspešen. Pomembno je, ali imaš dovolj denarja ali si reven... Vse to je pomembno v relativnem, ne v absolutnem smislu. Nekaj je namreč pomembnejše od vsega naštetega: odkriti bistvo svoje prave narave onstran kratkoživega, poosebljenega občutenja sebe.

Miru ne boš našel s spreminjanjem življenjskih okoliščin, marveč s spoznavanjem svoje prave, najgloblje narave.

Reinkarnacija ti ne bo pomagala, če v naslednjem življenju še vedno ne veš, kdo si.

Vsa beda na planetu je posledica poosebljenega doživljanja "mene" oz. "nas", ki prekrije tvoje bistvo. Če se svojega bistva ne zavedaš več, boš nazadnje vedno povzročil trpljenje. Tako preprosto je to.
Eckhart Tolle: Sporočilo tišine, stran 70 /89/

Danes je le malo ljudi, ki poznajo svojo resnično identiteto. Nekaterim jo uspe uzreti le za hip - v trenutku, ki ga imenujemo »razsvetljenje«, na primer na delavnici, ki jo imenujejo »intenziv razsvetljenja«. Ta preblisk razsvetljenja ali t.i. »satori«, je vtis, ki ga nikoli več ne pozabijo. Neskaljeno doživljati to izkustvo trajno (vzhodnjaki imenujejo to izkustvo »samadi«), na primer med meditacijo, pa je moč v naslednjih fazah duhovnega razvoja; to je dosegljivo tistim, ki se povsem posvetijo duhovnim ciljem.

A zdaj se bodo oglasili nekateri s povsem umestnim očitkom: lotevate se ugotavljanja identitete samega sebe, razvozlavanja narave Boga, in to naj bi dosegli z nekim novim konceptom, ki vključuje um? Boga vendar ni mogoče dojeti z razumom!

Pomislek je povsem upravičen. Vendar pa nismo obljubljali, da bomo rešitev poiskali z umom. Glede na to, da brez razuma ne moremo narediti nikakršnega intelektualnega napredka, nam ne ostane drugega, kot da ga vzamemo za pomočnika, dokler ne napredujemo do mere, ko se lahko dvignemo nadenj. Um ne more biti tisti, ki nam razodene rešitev, lahko pa je naš vodnik do faze spoznanja.

Kaj pa, če nam do tega spoznanja, spoznanja kdo smo, sploh ni dano dokopati se?

Tudi to vprašanje je še kako na mestu. A vendarle. Če ima ta fantastična, osupljivo domišljena in čudovita kreacija nek namen (predpostavimo, da ima), potem se zdi logično, da bi najbolj dovršena stvaritev stvarstva (človek?) ta namen v skrajni fazi svojega razvoja lahko to doumela. Zares pa lahko razumemo Stvarnika le takrat, ko postanemo kot Stvarnik sam. Za marsikoga je to povsem bogokletna misel. Toda, že veliki modreci vzhoda so govorili - smisel Stvarnikove igre je, da se skozi svoje stvaritve do popolnosti spozna. Spoznanje samega sebe je bil nenazadnje podvig, ki je nekaterim (npr. Budi) uspel. In če je to uspelo nekoč, lahko tudi danes.

Do tega cilja obstajajo tudi udobnejše, manj naporne poti, ne le dolga leta meditacij. In prav to je tisto, čemur se želimo posvetiti. Predvsem pa si hočemo zagotoviti večjo kakovost bivanja.

Marsikdo si misli, da se lahko zgoraj obravnavanega podviga lotijo tisti, ki imajo čas zase in se jim ni treba ukvarjati z eksistenčnimi problemi. To je podobno izgovoru čolnarja, da nima časa za krpanje luknje v čolnu, ker je preveč zaposlen z izmetavanjem vode. Vsak napredek v razvoju človeka se odrazi v olajšanju ali celo izginjanju njegovih problemov, ki so bili dotlej vse drugačni. Vlaganje v lasten razvoj je najboljša investicija časa, kar si jih morete izmisliti.

Če hočemo zavest bolje razumeti, se moramo najprej poučiti o konceptih, identifikacijah, popačenjih zaznave, arhetipih in še čem, s temi spoznanji se pa bomo laže lotili vprašanja "kdo sem jez", ki nikakor ni tako zapleteno, da mu ne bi mogli do živega.