Ločenost od Boga

Pomudimo se še nekoliko pri predstavi o ločenosti človeka od Boga. Krščanska doktrina o tem ne pušča nobenega dvoma. Od Evinega spodrsljaja v raju dalje je človek ožigosan z izvirnim grehom; zaradi nekriminalnega dejanja enega človeka naj bi Bog na veke vekov obsodil vse človeštvo. Za grehe človeštva se ne more odkupiti človek sam, temveč naj bi to storil Jezus s svojo žrtvijo. Čeprav bo Bog dobre duše sprejel v nebesa, to nikakor ne pomeni, da se duše lahko primerjajo z Bogom. Med dušo in Bogom v krščanstvu zija nepremostljiv prepad, primerjanje človeka z Bogom pa je – kljub trditvi, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi - bogokletno. O ločenosti človeka od Boga ni nikakršnega dvoma. To ločenost pa vse življenje boleče občutimo kot bistveno nižjo kakovost življenja. Prav ta predstava o ločenosti od vira, katerega del smo, je eno najtežjih bremen, ki jih mora nositi neosveščeni človek.

Kaj pa ateisti? Pri teh Boga največkrat zamenjuje narava, a povezanost človeka z naravo ob vse hujšem odtujevanju od nje in izgubljanju stika z njo ni niti senca tiste povezanosti, ki so jo užila prastara ljudstva pred nastopom krščanstva, denimo Praslovani. Človek si naravo vse bolj podreja, ta pa se mu za to vse bolj maščuje. Maščevalni Bog ali maščevalna narava – ali je v čem razlika?

Kako je krščanska religija botrovala iluzijam o ločenosti od Boga, omejenosti življenja in telesnem bistvu človeka torej ni težko videti. Tudi pri drugih religijah ni bistveno drugače. A te iluzije niso edine, ki jih religije običajno vcepljajo. Pravzaprav v večji ali manjši meri botrujejo tudi vsem ostalim iluzijam – iluziji pomanjkanja, zahteve, sodbe in obsodbe, neuspeha, pogojnosti, manjvrednosti/večvrednosti in neznanja. Vse te iluzije vernega kristjana usmerjajo v ponižnost, zanikanje lastnih potencialov, občutek grešnosti in nevrednosti. Žalostna popotnica za življenje!

Razmišljujočemu verniku se ob tem postavlja vprašanje, zakaj bi še naprej verjel nedokazljivim tradicionalnim predstavam in dogmam, ko pa slonijo na kopici nelogičnosti (v bibliji jih mrgoli), neetičnosti in nepoznavanju kozmičnih zakonov, obenem pa nas navdajajo s strahom. Zakaj bi še naprej verjel človeku, imenovanemu papež, ki se razglaša za vsevednega in nezmotljivega, ob tem pa lahko preberemo goro knjig o tem, kako neetično in zločinsko so ravnali papeži v preteklosti. Glej /38, 39/

V zadnjem času se je pojavila kopica avtorjev, ki zgodovino in stvarnost razlagajo s povsem drugačnega zornega kota. Ti avtorji, predstavniki t.i. "teorije zarot",  ki jih znanost ne priznava, odkrivajo presenetljivo logičen koncept zgodovine in svetovne politike, ki daje prepričljive razlage na številna vprašanja, o katerih znanost le molči. Ti avtorji menijo, da so religije dobro premišljeno in zanesljivo orodje za miselno ukalupljanje in duhovno pohabljanje človeštva. Kaj ni bilo v imenu vere ugasnjenih največ nedolžnih življenj in prizadejanega največ trpljenja? Če vse vere govorijo o istem Bogu, bi ta kaj takega zares želel in dopustil? O tem več tule .

Poiskati nove poti

Logičen sklep je, da je treba verske doktrine nadomestiti s pravimi spoznanji o duhovnih pojavih. Seveda se takoj pojavi vprašanje, kako se prepričati, da so ti pravi? Dokazi v nematerialnem svetu so lahko le – notranje izkustvo, spoznanje skladnosti s kozmičnim redom, notranji občutek, da smo stopili v stik z resnico. Vse to pa je mogoče doseči le – ko si prisluhnemo. Da smo na pravi poti, nam lahko potrdi zanimiv preizkus: prava spoznanja objektivne resničnosti v nas ne sprožijo strahu. Zakaj namreč naj bi Stvarnik želel človeka, odslikavo samega sebe, s čemerkoli prestrašiti?

Strah pred smrtjo skopni ob spoznanju, da gre ob tem dogodku le za zapuščanje fizičnega telesa, potem pa si duša poišče novo lupino in novo priložnost za svoj nadaljnji spi­ritualni razvoj.

Spoznati, kaj je prava vrednota, je mnogo laže, ko se zavemo, da smisel življenja ni v iskanju užitkov in kratkoročnih koristi, temveč gre za proces duhovnega zorenja in spoznavanja samega sebe ter s tem - Stvarnika.

Naraščajoče tesnobe in strahu današnjega časa se je mnogo laže ubraniti, ko se zavedamo, da smo nesmrtni in vpeti v veličasten cikličen proces duhovne evolucije, v kateri je obdobje na planetu Zemlja le kratek izlet na turneji po vesolju, morda za nekaj tisoč let. Toda že zdaj se lahko veselimo končne postaje tega ciklusa - ko se bomo po dokončnem spoznanju zlili s Stvarnikom, katerega del smo.

* * *

Glej tudi:

http://www.themystica.com/mystica/articles/r/reincarnation.html

http://skepdic.com/reincarn.html

| Več...

Komentarji (0)

Ime

Komentar

zmanjšaj | povečaj

Strinjam se s pogoji uporabe Pravila uporabe.

Dodaj komentar Preview