Zakaj je nauk o rein­karnaciji pomemben? Ker bistveno vpliva na odnos človeka do sebe in do dru­žbe ter na civilizacijske ideale, saj z mnogo popolnejšo razlago stvarstva razjasni kopico dogajanj in pojavov, ki jih sodobni človek sicer ne more dojeti. Zaradi nepoznavanja zakonov stvarstva tako za svojo nesrečo dolži druge moči, druge ljudi ali celo Boga.

Z zavestjo o obstoju reinkarnacije je človek manj podvržen strahu, je manj agresiven ter tolerantnejši in ima ob poznavanju lastnega pos­lanstva več interesa slediti vzvišenim ciljem.

Pri obravnavi strahu in raziskovanju njegovih zgodovinskih korenin se ne moremo izogniti vprašanju, kakšno vlogo ima pri tem verska tradicija. Glede na to, da je prav ta oblikovala temeljne predstave o življenju in duhovnih fenomenih, s katerimi se neogibno sreča živ človek, je smiselno pregledati, ali so dovolj verodostojni temelji naše obsežne miselne nadgradnje. V tem besedilu bomo preverili nekatera zgodovinska dejstva v zvezi s tistimi verskimi izročili, ki so pomembneje oblikovala miselnost zahodne civilizacije. Posebej se bomo pomudili pri nauku o reinkar­naciji, ki je bil v zgodnjem krščanstvu bistvena sestavina verske doktrine, kasneje pa ga je Cerkev zanikala.

Slika desno: vir: www.reincarnationist.org/wordpress/

Izključeni nauk

Krivdo za to, da razmeroma malo kristjanov pozna ali verjame v reinkarnacijo, nosi krščanska cerkev. Kljub temu danes menda preko polovice Američanov veruje v reinkarna­cijo. Da je zgodnje krščanstvo ta nauk vključevalo v svojo doktrino, dokazujejo zapisi predvsem v zgodnjih krščanskih virih, v t.i. apokrifih (»skritih evangelijih«), na primer Tomaževem evange­liju, pa tudi v številnih drugih tekstih, ki so bili namenoma izločeni iz zbirke biblijskih tekstov.

Prakristjani so reinkarna­cijo poznali do podrobnosti, razlagali pa so jo tudi nekateri zgod­nji cerkveni očetje, med najpomembnejšimi Origen, največji priz­nani učitelj svojega časa. Ta je imel na voljo še vse prvobitne vire in je nauk v »apokatastazi« izčrpno razlagal. Reinkarnacija je bila osred­nje načelo zgodnje-krščanskih skupnosti, dokler ni bila raz­glašena za krivoverstvo. Cesar Justinjan je namreč Origena in nje­gove na­uke preklel ter na drugem cerkvenem koncilu v Kon­stan­tinoplu leta 553 dosegel izključitev osovraženih navedkov iz bib­lije. S tem je krščanstvo utrpelo neprecenljivo škodo.

Današ­nja biblija je na­stala v 4. stoletju, ko so bili določeni evangeliji, ki jo sestavljajo, druga besedila, med njimi tudi apokrifi, pa so bila izločena in v veliki meri uničena. Eno takih dejanj je bil požig velike knjižnice starega veka v Aleksandriji. Kljub izločitvi nauka iz biblije pa v evengelijih številna mesta na reinkarnacijo namigu­jejo. Stara zaveza se na primer končuje s prerokovanjem o rein­karnaciji preroka Elije v Janeza Krstnika, kar je razvidno iz Jezu­sovih besed svojemu učencu (Matej 11,11-15). Kristusove izjave v smislu: »Reinkarnacija obstaja«, sicer nikjer ne zasledimo, vendar v Novi zavezi obstaja kopica pos­rednih potrditev. Poleg tega nikjer v tekstih ta nauk ni zanikan ali celo prepovedan.