Čeprav se tega v splošnem ne zavedamo, poznavanje materialne sfere življenja današnjemu človeku še zdaleč ne zadostuje. Da bi človeštvo preživelo, potrebujemo novo razumevanje življenja, ki bo omogočilo ustreznejši odnos do sebe, sočloveka in narave. S spoznanji o naravi zavesti, delovanju uma in pomembnosti sedanjega trenutka, ki smo jih obravnavali v drugih besedilih, smo napravili korak naprej k celovitejšemu razumevanju stvarstva. V tem besedilu bomo to razumevanje poglobili s spoznanji o naravi in ozadju problemov, uspehu in neuspehu, razgrajevanju neustreznega, ciljih življenjskega potovanja in še čem.

Povzeto po knjigi Eckhart Tolle: Moč sedanjega trenutka

Norost psihološkega časa

Čas je, kot smo že omenili, iluzija, potrebna umu, da lahko dojema stvarnost. Ni nekaj absolutnega, temveč je podvržen specifiki zaznave. Zato govorimo o psihološkem in »urnem« času. Psihološki čas je odvisen od razpoloženja, urni čas pa naj bi bil linearen, enakomerno tekoč. Posledica takšne - časovne obravnave je, da se ukvarjamo s preteklostjo in prihodnostjo, zato pot našega življenja ni avantura, temveč nujna potreba, da nekam pridemo, da nekaj dosežemo, da uspemo. Ker se um s svojimi sodbami neprestano vpleta v naše dojemanje stvarnosti, je ta zreducirana na osiromašene predstave o njej; ne zavedamo se lepote in čudeža življenja, ki se odkriva povsod okrog nas, kadar smo povsem prisotni v sedanjem trenutku. Ko enkrat zares izkusimo mir in blaženost prisotnosti trenutka, želja, da bi to ponovno izkusili, ne zamre več.

Ali večina tistega, kar počnete, predstavlja le sredstvo za doseganje cilja? Ali je vaše življenje posvečeno kratkotrajnim zadovoljstvom kot so seks, hrana, pijača, droga, veselje in vznemirjenje? Ali mislite, da boste - če dosežete več ciljev - postali bolj izpolnjeni, bolj dobri ali celo popolni? To je le zanka ega. Če je sedanjost zakrita s psihološkim časom, vaše življenje izgublja vibracijo, svežino in smisel za čudežnost. Um ustvarja obsedenost s prihodnostjo, da bi pobegnil od (navidez) nezadovoljive sedanjosti.

Toda v življenju obstajajo tudi trenutki, ko se um za kratek čas izklopi sam od sebe, po naravni poti. To se zgodi takrat, ko je ob kakem pretresljivem dogodku tako fasciniran, da preprosto obmolkne - na primer, ob rojstvu otroka. Takšne trenutke si zapomnimo za vedno. Drug primer je orgazem: čas se za nekaj trenutkov ustavi, vsa pozornost se preusmeri v občutenje močne, prijetne napetosti, ki ji sledi hitra sprostitev. Želimo si, da bi takšni občutki dolgo trajali, a ne vemo, kako to doseči. Zdaj se nam že svita: skozi sedanji trenutek. Če želimo zaživeti polno, z resničnim občutenjem življenja, moramo pustiti ob strani preteklost in prihodnost in se posvetimo nalogi, zaradi katere smo živi: občutenju življenja v sedanjem trenutku.

Preprost test za preverjanje, ali je nadzor v rokah psihološkega časa: Vprašajte se: je v tem, kar počnem, radost, lagodnost in lahkota? Če je odgovor negativen, je čas prekril sedanji trenutek in življenje dojemamo kot breme ali boj.