Kaj storiti z vsemi novimi spoznanji, ki smo jih prežvečili doslej? Uporabimo jih in sestavimo ustreznejši model resničnosti!

Po tem, ko smo v besedilu Biseri zahodne filozofije pogledali, do kakšnih pomembnih spoznanj so se dokopali največji zahodni misleci in ko smo spoznali idejno razlago stvarnosti ter Teorijo o Velikem intelektu, bomo v tem besedilu vse te ideje dali na rešeto in pogledali, kako lahko s tem miselnim materialom oplemenitimo našo predstavo o objektivni resničnosti.

Ponovno bomo pregledali tiste modrosti, v katerih se utegnejo skrivati biseri, ki nas zanimajo. Kateri biseri? Prava resnica, kajpak!

Posebno nas zanimajo tista spoznanja, ki ustvarjajo vez med materialnim in duhovnim svetom, svetom idej. Znanost, kot vemo, druge plati ni niti poizkušala raziskati, lepila med njima pa tudi ni našla. Prav to pa bomo skušali storiti tule. Zdaj je namreč marsikomu že popolnoma jasno, da materija ni izvor, temveč posledica, končna stopnja razvoja vesolja. Prva stopnja je misel, ideja, podpirajo pa jo neke sile in pojavi v duhovnem svetu, ki so nam ta hip še neznanka. Ob koncu teksta nam bo marsikaj že bolj jasno.

Pogosto je v življenju tako, da tisti, ki prvi pije pri neskaljenem izvoru, naredi najmanj napak. Tako je bilo tudi v filozofiji. Prvi veliki zahodni filozof in eden največjih filozofov vseh časov, Platon , je bil, kot se zdi, zelo blizu resnici. Znal je povezati red in čustva, ustvariti je znal ravnovesje materije in duha. To pa je prav tisto kar iščemo.

Trdil je, da je vsa resničnost razdeljena na dve območji: vidni svet, ki ga zaznavamo s čutili; v njem ni nič trajnega, vse se spreminja, se poraja in mineva. Drugo območje pa ni v prostoru in času, naša čutila ga ne morejo dojeti; v njem vladata popolnost in red. To območje je brezčasna in nespremenljiva resničnost, ki jo lahko iz našega vsakdanjega sveta le kratko in bežno uzremo. Menil je, da je ravno to zadnje tisto, čemur bi lahko rekli prava resničnost, saj je trajna in nespremenljiva - in zgolj ta resničnost kratko malo je, ostaja ista, ni v nenehnem procesu prehajanja v nekaj drugega.

O območju brezčasne in nespremenljive resničnosti je za zdaj težko kaj zanesljivejšega reči; jasno nam je, da objektivna stvarnost zajema več kot le tri dimenzije, prostor in čas pa sta značilnost le tega, tridimenzionalnega sveta. Človeku, ki ima izkušnje z meditacijo, se zdi misel o brezčasnosti in nespremenljivosti blizu. Zanimivo bo videti, kaj so o tem vedeli povedati drugi filozofi.

Oblike in ideje so bile za Platona le dvoje odrazov iste resničnosti. Ideje je imel za božanske, torej popolne. Po njegovem je človek sestavljen iz čustev, uma in volje. To so tri prvine, ki jih tudi mi prepoznavamo kot bistvene. Verjel je tudi v reinkarnacijo. O tem bomo poglobljeno razpravljali kasneje.