Po filmu in knjigi The Secret je v naših glavah zavel nov veter, pravzaprav bolj sapica, kajti le malokdo zna iz vsebovanih modrosti potegniti kaj zares koristnega in to udejaniti tudi v praksi. Postavlja se vprašanje, zakaj je temu tako. Je vse skupaj le teorija?

Človek zahodnega sveta je, bolj kot pripadniki vzhodnih ljudstev, pod vplivom uma. Lahko bi rekli, da ne zaupa svojim čustvom in občutkom temveč razumu in logiki. Zato bi ga lahko primerjali z bio-računalnikom (miselnim strojem): vcepiš mu program, potem pa se ukvarja z njim in se vrti v njem do onemoglosti. Žal so programi, ki so nam vcepljeni, praktično vsi negativno naravnani in - glej ga šmenta - povzročajo temu primerne posledice.

Pa poskusimo razvozlati, zakaj je napraviti odločilen preboj iz tradicionalne miselnosti tako težko.

Krivec so kajpak neka zelo temeljna stališča, tradicionalna prepričanja, v katera ne dvomimo in katerih pravilnosti praktično nikoli ne preverimo.

Prvo takšno stališče je, da je materija primarna, duh pa sekundaren. Prepričani smo namreč, da se nekaj najprej zgodi zunaj v materialnem svetu, potem pa prodre v našo zavest. To prepričanje, ki je napačno, ima zelo neljubo posledico: za vse krivimo zunanje dejavnike, rešitve pa iščemo zunaj sebe. Logično, če je izvor vsega nekaj zunaj nas, ali ne? A to je zmota, s katero ni preprosto pomesti.

Isto primarno stališče ima še drugo neljubo posledico: omalovaževanje bistvene vloge zavesti. Spoznanje, da je izvor vsega zavest , je odločilnega pomena. Nič, prav nič se ne more zgoditi izven zavesti, brez misli . Tudi materija "ne more obstajati", če ni nikogar, ki bi jo opazil. Materija je pravzaprav nekakšna posebno trdna predstava, ki jo je zmožna opaziti le zavest. Prav vse se dogaja v zavesti. Če je zavest dovolj spretna in močna, da predstavo o materiji spremeni, se spremeni tudi fizična realnost!

A neljubih posledic še ni konec. Predstavi o primarni vlogi materialnosti se pritakne še zmotna ideja, ki je prav tako trdno ukoreninjeno prepričanje, da je namreč ta materija nujno potrebna za preživetje, dobro počutje in celo srečo človeka. Indijski jogi se v meditaciji pod palmo s tem nikakor ne bi strinjal, a mi trdno verjamemo, da za srečno življenje potrebuješ dobro bivališče, zdravo hrano, varnost, precej udobja, dobre klimatske pogoje, dobro partnerko/partnerja... Posledica takšnega prepričanja je stališče, da se mora človek neprestano boriti, da si zagotovi vse tisto, kar bi nujno potreboval. S tem pa človek postane žrtev lastnih programov. Domorodci v Afriki ne potrebujejo nič od tega. In so zato lahko srečnejši od nas, našim skrbem pa se le smejijo. Ali še vedno mislite, da so "nerazviti" divjaki uboga, nesrečna bitja?

Vloga žrtve je tako ukoreninjena v naši zavesti, da se neprestano spotikamo ob njo. Smo žrtve vseh tistih, ki so pametnejši, zvitejši, iznajdljivejši, agresivnejši od nas. In ker se takšni prej ali slej dokopljejo oblasti, smo tako žrtve vlad in režimov, ki nas na vse načine posiljujejo in izkoriščajo. Smo tudi žrtve čustev, saj se lahko zaljubimo v nepravega človeka in si uničimo življenje, postanemo talec in suženj zakonca... Ker pa ob tem - kot se zdi - okrog nas kar preži različnih groženj - od objestnežev, tatov, lopovov, teroristov, insektov pa do virusov in bakterij, ki čakajo, da sesujejo naše zdravje, imamo seveda široko paleto možnosti, da nas kaj od naštetega napade in prizadene. Res hudo!

A žrtvene zgodbe še ni konec. Če je človek veren katoličan(ka), se njegova vloga žrtve še izdatno popestri. Že od samega rojstva je namreč obremenjen z izvirnim grehom, ki se ga ne more oprati, pa lahko počne karkoli. Njegovo zveličanje in odrešitev sta odvisni od nekoga drugega. Njegovo telo je grešno, spolnost umazana, njegova ambicioznost prezira vredna, denar nekaj slabega... Treba je izpolnjevati obveze, ki jih nalaga Cerkev, sicer si nakoplje še prezir krščanskega občestva in papeža.

Ste že kdaj pomislili, da so vse naštete tegobe zgolj posledica naše percepcije - ki stvarnost slika takšno, kot jo doživljamo? In prav vse se začne v mislih. Prav vse počiva na primarnih, izhodiščnih predstavah, ki pa so - večinoma napačne. Iz majhnih napačnih premis nastane tisoče izpeljanih predstav, ki dušijo naše življenje in ga uklepajo v spone strahu. A vse skupaj so le - predstave, iluzije . Niti dva človeka na svetu nimata popolnoma enakih predstav o svetu, iluzij. Ali je torej moč govoriti o "objektivnosti"?