Postati milijonar v eni minuti

(Povzetek besedila Shai Tubeli-ja: Naš odnos do denarja, ugotovitev delavnice Rachel Meron in razmišljanj avtorja)

Kdaj ste zadnjič poglobljeno razmišljali o svojem odnosu do denarja? Če še niste, je čas da to storite, kajti odnos do denarja je ena najpomembnejših stvari v življenju in zgovoren odraz naših osnovnih prepričanj o sebi in stvarstvu. Je tudi pokazatelj ravni našega duhovnega razvoja.

Denar je oblika energije, izražena v konkretizirani, lahko tudi otipljivi obliki, saj odraža količino vloženega dela oz. neko vrednost, za pridobitev katere je bil potreben določen trud. Velika količina denarja je povezana z veliko količino energije, ki pritiska na imetnika, zato posedovanje velikih količin denarja imetnika, hočeš ali nočeš, obremeni.

Kdo si domišlja, da je sposoben brez velikih pritiskov nositi breme velike energije, ki nikoli ne miruje?

Prepričanje o pomanjkanju

Odnos do denarja odseva naš odnos do izobilja in pomanjkanja. Je pomembna postavka na poti našega duhovnega razvoja in osebnostne rasti. Veliko stvari v življenju je povezanih s to obliko energije, zato nikakor ni vseeno, kakšen je naš odnos do nje. A ta odnos je največkrat napačen: večino zanima le vidik prejemanja denarja. Veliko manj smo navdušeni, ko je treba denar dajati. Na denar gledamo kot na sredstvo, ki ga je treba (čim več) kopičiti in čim manj dajati, da bi ga za nas ostalo več. Le tako naj bi si zagotovili dovolj materialnih dobrin za lagodno življenje.

Koncept izobilja povsem napačno zamenjujemo s kopičenjem, kar naj bi uresničili tako, da prejemamo več kot potrebujemo, pomanjkanje pa enačimo z (raz)dajanjem denarja, kar naj bi pomenilo zmanjševanje izobilja in s tem predstavljalo nevarnost (več kot ga damo drugim, manj ga ostane nam). Večina se neprestano trudi in išče vse mogoče načine, da bi se dokopali do denarja. Takšno razmišljanje je odraz globoko zakoreninjene predstave o pomanjkanju: več denarja potrebujemo zato, ker bi radi revščino, ki naj bi bila naše osnovno stanje, spremenili v obilje. Ker smo prepričani, da se moramo ves čas spopadati s pomanjkanjem, je treba ves čas nadzirati, kako trošimo denar in se truditi, da pride k nam.

Prepričanje o tem, da je naše osnovno stanje pomanjkanje, nas sili nas k potešitvi tega neprijetnega stanja - k neprestanim nakupom. V resnici se v (notranje) obilje želimo prepričati z (zunanjim) kopičenjem dobrin. A to nas vedno pusti prazne, saj s predmeti ne moremo nasititi naše duše. In tako naše nezadovoljstvo terja vedno večje nakupe, vedno dražje predmete, ki obenem terjajo od nas vedno večje žrtve. Postanemo ujetniki lastne miselne utvare.

Manj ko podarjamo, bolj postajamo kultura, ki zadovoljuje potrebe zgolj enega. S tem krepimo predstavo o svoji ločenosti od drugih in Stvarstva, kar je odmik od resnice. Vse bolj vstopamo v svet fantazije, ki stvari vse bolj zapleta, nas pa oddaljuje od našega bistva. Tako se nezadovoljstvo v nas vse bolj poglablja. Ko se zavemo pomena dajanja, se navidezni svet razblini, ker nima več mentalne hrane.