Vera in doktrina cerkve

Pri obravnavi verskih vprašanj je potrebno ločiti tri stvari: krščanski nauk, cerkveno doktrino in osebno vero posameznika.

Krščanski nauk, ki je bil na podlagi evangelijev zabeležen v Sveto pismo pred dvema tisočletjema, ni bil namenjen človeku z današnjim intelektom, zato zahtevnega sodobnega človeka ne more zadovoljiti. Na tem mestu se ne bomo spuščali v analiziranje številnih nedoslednosti, pomenskih nasprotij med staro in novo zavezo in manjkajočih informacij, ki bi dale dokumentu večjo verodostojnost. Kot vsak nauk bi se tudi krščanski moral spreminjati in prilagajati resnici, kakor jo spoznavajo tisti, ki nadgrajujejo znanje v toku svojega razvoja. Plemenita Kristusova načela in priporočila, ki nedvomno imajo svojo vrednost,  je potrebno razumeti v pravem kontekstu.

Krščanski nauk, kot ga podaja Biblija, se razlikuje od cerkvene doktrine. V njej gre za svojevoljno interpretacijo svetopisemskih navedkov in izkrivljanje Kristusovih naukov. Razkorak med njima ni majhen in je motiviran z interesi najvišjih cerkvenih krogov, ki si - nič drugače od posvetnih institucij - prizadevajo za oblast, moč in premoženje. Cerkvena doktrina je bila skozi tisočletja vzrok za številne vojne, na čelu s križarskimi, ter grozote in nasilje, ki so prizadele milijone ljudi. Rimsko katoliška cerkev je danes silno bogata in ima velik vpliv v politiki. To dokazuje, da njena pastoralna vloga v lastnih očeh nima tako velike teže kot njena posvetna vloga.

Osebna vera posameznika je lahko zmes prvih dveh, lahko pa je povsem nekaj tretjega. Gre za konkretne verske predstave, ki imajo največkrat korenine v verskih zgodbicah in tradiciji, lahko pa temeljijo tudi na verodostojnem miselnem konceptu, ki ga lahko preverimo z notranjim izkustvom. Vera bi morala človeku omogočiti aktiviranje - ne strahu, temveč - ljubezni v sebi.

Čas je za nova spoznanja

Obsodba ničesar ne rešuje, zato v tem besedilu ne gre za obsodbo krščanskega nauka. Krščanstvo nedvomno ima tudi dobre zasluge v procesu duhovnega razvoja človeštva. Noben pojav v naravi se ne zgodi kar tako, brez vzroka in namena. Tako je tudi krščanski nauk le utrjena stopinja, nujna za oporo, da se lahko odženemo naprej, s spoznanjem, da verska predstava, ki nam je nekoč stiskala srce, ni bila prava. Treba jo je popraviti.

Nobena od religij ne poda prave informacije o duhovnih pojavih; še najbliže je spiritualizem, ki črpa iz kontakta z dušami. Tudi univerzalna podoba stvarnosti (UPS), ki temelji na idealističnem svetovnem nazoru, zagotovo ni popolna, a daje konsistentno razlago resničnosti in fenomenov tako v duhovnem kot v materialnem svetu. Daje prepričljive odgovore tudi na vrsto odprtih vprašanj, ki jih s krščansko versko doktrino ne moremo pojasniti. Ta optimistična, s strahom in negativnimi čustvi neobremenjena razlaga je možna idejna platforma nove osebne vere, ki vzgaja človeka v ljubezni, tolerantnosti in nenasilju.

Morda vas je UPS prepričala, morda tudi ne. To navsezadnje ni pomembno. Pomembno je, da ste ugotovili, da je za lasten duhovni napredek potrebno najti boljšo intelektualno in versko podlago, kot jo daje krščanstvo. Zelo važno je svojo vero utemeljiti na notranjem izkustvu, njeno miselno plat pa očistiti strahu, ki je tujek v resnični, objektivni spoznavi stvarnosti.

Svet ne potrebuje nove institucionalne vere, za katero bi stala kaka nova cerkev oz. hierarhija. Hierarhijam ljudje ne zaupajo več. Močno pa je potrebna nova osebna vera - pot do nje se bo odprla, ko bo ob zadostni informiranosti vsak med nami spoznal, da je prava, resnična podoba sveta in stvarnosti bistveno drugačna, kot smo si doslej predstavljali. Niso potrebne nove cerkve ali molilnice - pravi tempelj nosi vsakdo v svojem srcu.

Da bi se iztrgali ujetosti v togo versko dogmo je potreben dvom, treznost in vzpostavitev kritične distance do naukov, v katere smo doslej verjeli. Treba je nekaj poguma in volje, da se spopademo z resnico; treba se je zavedati, da se vsaka doktrina, potem, ko mine dovolj časa, izkaže za napačno. Ko bi to ne bilo res, bi človek še vedno živel na drevesu. Življenje zahteva prožnost, tudi in predvsem v mislih. Kdor te prožnosti ne more vzpostaviti v sebi, temu je pot do napredka, pa tudi do boljšega življenja, zaprta.

Viri: /57, 64, 65, 66, 67/, Wikipedia

Glejte tudi besedila:

O duhovnosti

Človek in Bog

Bistven je intelekt

Biseri zahodne filozofije

Ustreznejši model resničnosti

Zavest in stvarnost

O majavih temeljih krščanstva

Past za verne

Ali Bog obstaja?

O bitjih svetlobe

| Več...

Komentarji (0)

Ime

Komentar

zmanjšaj | povečaj

Strinjam se s pogoji uporabe Pravila uporabe.

Dodaj komentar Preview