|
(starec:) Pozdravljen,
mladi mož. Si bil zopet na kaki delavnici Rachel Meron?
(Tomaž:) Hojla, stari. Bil.
Rachel je res nekaj posebnega. Ko si ob njej, se kar nalezeš nekakšne pozitivne
energije, kot bi te pokrila s svojo toplo avro, ki ti pomaga lažje zadihati in
videti tisto, kar imaš pred nosom, a ne znaš videti.
Morda pa se zgodi prav to. Podobne energije in vibracije se privlačijo, torej verjetno vzpodbudi
v tebi vibracije, ki resonirajo z njenimi, ki so, kot praviš, blagodejne. Kaj
si pa izvedel novega?
Pravzaprav
takšne stvari, ki sem jih ves čas vedel,
a se jih nisem zavedal. Ona mi je le pomagala, da sem določeno znanje ozavestil. To je tako, kot bi imel v
ropotarnici kup reči, na katere nikoli ne pomisliš. Če pa te nekdo opogumi, da s svetilko posvetiš v ta kup, potem
lahko prepoznaš kak predmet, se zaveš, da je tam in da ti je na razpolago. In morda
se potem odločiš, da ga boš že jutri uporabil, če ti lahko prinese kako korist.
To si lepo povedal. Kaj pa je zanimivega
povedala?
Pravi, da
je Zemlja živo bitje, ki se približuje
transformaciji, njena povišana vibracija pa vpliva na vse, kar je živega. To ustvarja v nas nemir in nas sili,
da tudi sami napredujemo in duhovno rastemo. A kaj, ko smo tako ujeti v zanke
uma in ego programe, da ne opazimo nič drugega. Duša hoče naprej, konzervativni um pa se temu upira. Tako pride do
vse hujših napetosti znotraj nas, kar se odraža v vse bolj narušenem zdravju in tesnobi. Toliko, kot je v zadnjem
času vse mogočih bolezni, jih ni bilo še nikoli. In medicina je pri njihovem
zdravljenju čedalje bolj brez moči. Seveda, ko pa je telo že spremenilo svojo vibracijo in se na zdravila ne odziva več
tako kot nekoč. Pravi, da ni zdravnika,
ki bi človeka lahko ozdravil. Pozdravi se vedno človek sam, ko odpravi
razlog bolezni.
Takšno razmišljanje je večini še
vedno tuje, čeprav marsikdo spoznava, da medicina
še ni našla prave poti. Medicina je pravzaprav v vse hujši stiski zaradi
tega, ker človek hočeš nočeš postaja vse bolj duhovno bitje, medicina pa ga še
vedno obravnava le v materialnem smislu
in se sploh ne zaveda, da je treba
zdraviti zavest in ne telo. Ko to dojameš, si napravil ogromen preskok v
razumevanju stvarnosti. Če malo pomisliš, je materialnost pravzaprav silno
varljiva, saj je vsak delec snovi, atom, skoraj sama praznina z nekaj
neznatnimi delci, ki so pravzaprav vibracije. Vse, kar obstaja, so tako le vibracije različnih frekvenc.
In če
pomisliš, da se čisto vse, kar
doživljaš, dogaja v zavesti in da je materija le nekakšna posebna senzacija
v zavesti, potem se vprašaš, kako je mogoče človeka, se pravi njegovo zavest, pozdraviti z nekakšnimi kemičnimi
substancami - zdravili. Je mogoče z
materijo zdraviti zavest? Ne zdi se prav verjetno, kaj praviš? Vendar pa je
zdraviti mogoče, pogosto še bolj učinkovito, z (bio)energijo, zvokom, toploto,
šamanskimi obredi, akupunkturo, hipnozo in kaj vem, s čim še. Toda - ali niso
vse to le pripomočki, s katerimi zavest
prepričaš, da bolezni odvzame verodostojnost in se ji naposled čisto odreče?
Napačno je splošno stališče do
bolezni. Večina še vedno vidi v bolezni
najhujšega sovražnika, ubijalca telesa. Če veš, da je bolezen le signal, da nekaj v tvojem dojemanju sebe
ali sveta ni v redu, potem je jasno tudi, da bolezen pozdraviš le, če odpraviš to napako v svojem odnosu. A
do tega spoznanja se ne moreš dokopati, dokler
ne sprejmeš odgovornosti za vse, kar se ti dogaja, na svoja ramena. Dotlej
je veliko laže odgovornost za svojo bolezen
naprtiti zunanjim dejavnikom, kot da sam pri tem nimaš nič. Z marsikatero
od metod zdravljenja, ki zdravi le simptome, alarmni signal sicer zatreš, toda prej ali slej se bo zopet sprožil
na drugem koncu telesa, saj pravega, psihičnega
vzroka bolezni s tem nisi odpravil.
Kar pomeni,
da zdravniki lahko odpravljajo simptome tvoje bolezni, ne morejo pa te
pozdraviti. Kajti nihče ne more
popraviti tvoje napake, ki je psihičnega značaja, razen tebe samega. Lahko
ti pomaga tako, da ti pomaga ozavestiti, kje je napaka, toda glavno delo moraš opraviti sam. Ni ga
torej zdravnika, razen tebe samega! Tudi kirurg, ki odstrani vnet žolčnik iz
tvojega trebuha, je pravzaprav uporabil le zelo
prepričljivo metodo, da te je prepričal,
da z žolčnikom ne boš več imel težav. Isto bi lahko naredil šaman v Afriki brez
noža. V obeh primerih je rezultat sprememba
prepričanja v tvoji zavesti, ki je bilo vezano na nek organ. Seveda pa ne
prvi in ne drugi ni odpravil vzroka,
ki je pripeljal do obolenja žolčnika.
Žal ful
ljudi danes še ne zna razmišljati tako in s tem odgovornost za svoje zdravje porivajo v roke zdravnikov, kar pa vse
pogosteje vodi v razočaranje. Zdravje je pač odslikava zdravega načina
življenja, tega pa je dandanes vse manj, torej je logično, da je čedalje več
bolezni. Bolezen je, poenostavljeno
rečeno, prevelika količina strahu v telesu. Strahu pa je v nas vse več, saj
so metode vcepljanja čedalje bolj rafinirane. Strah povzroči anomalijo bioenergijskega polja, ki
sčasoma okvari fizični organ. Živeti
zdravo pomeni živeti brez strahov.
Zanima me, kako si razlagaš dedne bolezni.
Mislim da
gre pravzaprav za dve stvari. Če veš, da bolezen povzroči neustrezen odnos do
sebe in okolja, in če se zavedaš, da otroci
nekritično prevzemajo obnašanje in razmišljanje, se pravi programe svojih staršev,
potem so s temi programi »pokasirali«
tudi potencialne bolezni. Čeprav tu ne gre za pravo dedovanje, pa je prenos programov na otroke prav tako
neke vrste dedovanje. Prave dedne
bolezni pa razumem kot karmične dolgove
staršev, ki jih deloma prevzame tudi otrok s tem, ko si je svoje starše izbral. Kot veš, si izberemo starše, ki so eksperti za ustvarjanje ozračja, ki je
potrebno za uresničitev našega
poslanstva v življenju.
Ali to pomeni, da bodo v bodočnosti
otroci skupaj s strahovi svojih staršev prevzemali vse več strahov in s tem tudi
potencialnih bolezni?
Ne. Rachel
je povedala, da se na Zemlji že od
sedemdesetih let dalje rojevajo otroci, ki so čedalje bolj neustrašni - in neobvladljivi. To ti lahko potrdijo
vsi učitelji. Avtoriteta jim nič ne pomeni, ne bojijo se nikogar. Posebno
generacije otrok v zadnjem desetletju - indigo,
mavrični in kristalni otroci - se drastično
razlikujejo od njihovih predhodnikov. Trmasti so, razmišljajo s svojo glavo in si ne pustijo soliti pameti. Njihovi ideali so čisto drugačni, kot so bili
naši, imajo pa toliko energije, da jih označujejo za hiperaktivne.
No, torej je treba le počakati, da
nekoliko zrastejo in pričnejo z novo miselnostjo obračati krmilo sveta v pravo
smer.
Tako je.
Upam, da bova tudi midva to doživela.
Objavi v svojih priljubljenih socialnih omrežjih
 |
