Dogajanje ob smrti

Smrt nas navdaja s strahom in grozo - a po krivici. Pravilno čustvo bi bilo - mirna radost.

Če gre pri sanjah za odtegnitev zavesti navznoter, kar omogoča srebrna nit, je pri smrti podobno, a z majhno razliko: ko se z zavestjo odtegnemo na astralno raven, se srebrna nit pretrga, kar pomeni, da povratek v telo ni več možen. Skupaj z zavestjo zapusti fizično telo tudi življenjska energija, ki priteka iz duše. Za fizično telo to pomeni dokončni prehod iz začasnega reda (ki je trajal eno inkarnacijo) v kaos. pričneta se njegova razgradnja in razpad. Toda človek - bitje zavesti - ostane še živ!

Takoj po smrti se zavemo sebe z jasnostjo in s čistostjo zaznavanja, ki ju za časa življenja nismo vajeni. Nič čudnega, fizično telo je kaj neudobna ječa. Kako poteka človekovo življenje po fizični smrti pa je zelo odvisno od stopnje duhovnega razvoja. Na astralni ravni, prost vseh fizičnih omejitev, človek nadaljuje življenje v skladu s svojimi dotedanjimi prepričanji, željami in čustvi. Potem pa se postopoma začno odstirati tančice neznanja o notranjih svetovih. Prej ali slej poiščemo svoje drage umrle in srečamo manj drage umrle, zavedamo pa se tudi živih in sobivamo z njimi (oni seveda ne).

Ena prvih bistvenih izkušenj v smrti je izkušnja celotne minule inkarnacije, ki se kot film odvrti pred našimi očmi. V njej je ključ za načrtovanje naslednje inkarnacije. Bivanje na astralu traja različno "dolgo" (spomnimo se - tam ni linearnega časa), odvisno od istenja z občutki, čustvi in željami.

Ker je volja notranjega človeka (duše) usmerjena v odtegnitev iz vseh teles, se čez čas astralno telo v svojih dejavnostih izčrpa in človek je soočen z drugo smrtjo - z astralno smrtjo, kar pa je neproblematično in neboleče. Tej sledi dvig zavestnega stanja na mentalno raven, kar ustreza opisom nebes iz krščanskega izročila. Toda čez čas nas čaka še ena (prav tako neproblematična) smrt - razpad mentalnega telesa, nakar sledi trenutek zlitja z lastno dušo, ki presega vso znano sladkost, saj poteši človekovo najglobljo lakoto - željo po spoznanju samega sebe.

Lahko rečemo, da je Stvarnik v načelu vsako posamično inkarnacijo človeškega bitja začrtal z že znano nedoumljivo modrostjo: v vsaki inkarnaciji zgradimo in preidemo vse identifikacije: s telesom, duševnostjo, intelektom, dušo, da bi vsakokrat naposled začutili, kdo zares smo - Eno življenje, Stvarnik ali Bog.

Po srečanju "s seboj" se človek obrne v novo inkarnacijo. Postopoma si zgradi novo mentalno, astralno in etrsko telo, fizičnega pa si sam ne more zgraditi. Za to potrebuje pomoč dveh bitij različnega spola v fizični inkarnaciji, ki bosta prispevala jajčece ion semenčico za izgradnjo novega fizičnega telesa in s tem omogočila človekovo utelesitev (novo inkarnacijo - reinkarnacijo).

Človek bo prej ali slej spoznal, da je neumrljiva, večna duša, in dojel, da je smrt le preludij v nadaljnjo subtilnejšo izkušnjo življenja. Smrt pomeni uničenje oblike (telesa) in povratek v Življenje brez snovnih omejitev. Rojstvo pa je spust v ječo fizičnega življenja in na nek način smrt duše.

Vabljeni tudi k branju besedil:

Bolezen v novi luči

Vabljeni tudi k branju besedil:

Medicina prihodnosti

Pravi obraz bolezni (1) .. (5)

Več besedil z obravnavano tematiko najdete v sekciji Odštekani pogovori/Zdravje

| Več...

Komentarji (0)

Ime

Komentar

zmanjšaj | povečaj

Strinjam se s pogoji uporabe Pravila uporabe.

Dodaj komentar Preview