Človek na astralni ravni

Po dolgih stoletjih domnev o breztelesni sestavini človeškega telesa je še vedno težko razložiti pojma kot sta duša in duh. Stari Egipčani so ju imenovali ka in ba; Grki psyche in nous; Hindujci atman in dživa, srednjeveški učenjaki pa anima divina in anima humana. Sicer pa je še ogromno izrazov, ki so jih že od nekdaj uporabljali za te težko razumljive prvine.

Duša se izraža skozi duševnost. Naša obravnava človeka bi bila pomanjkljiva, če bi ne vsebovala tudi njegove duševne plati, ki daje ton vsakemu dejanju, ki ga stori. Ozadje te plati je ravno tako v splošnem nepoznano, zato ostajajo uganka številni pojavi, s katerimi se v življenju srečujemo.

Duševnost je tista, ki nas sili vzpostavljati odnose; s tem se učimo čim bolje občutiti tisto, s čimer stopamo v razmerje. Čustva in želje osmišljajo ter poganjajo življenje, dajejo mu posebno razgibanost in lepoto. Tisto neposredno gonilo, ki nas vzpodbuja k dejanjem, je želja, ki jo lahko imenujemo tudi »astralna lakota«.

Vse bogastvo človekovega občutenja, čustvovanja in želenja se izraža skozi njegovo ćutečo naravo - duševnost. V ezoterijski literaturi jo označujejo z izrazom »astralni princip«. Osnovno gibalo duševnosti je neizmerna želja po ljubezni, po zlitju z ljubljenim, ki pa ni nikoli dokončno potešena. Način, kako skuša zlitje doseči, vodi zakon privlaka in odboja.

Gre v resnici za globoko vsajeno željo po združitvi s svojo resnično naravo, Stvarnikom ali Bogom, ki se navzven manifestira v težnji po vsrkavanju, vključitvi drugega vase - v hrepenenju po ljubezni. Vendar duševnost po naravi ni sposobna, da bi tako zlitje uresničila. Zato je ujeta v večno in obupano okušanje ponaredkov tistega, po čemer zares hrepeni. Moč človekove čuteče esence je velika, toda slepa: ne vidi, le tiplje in se divje zaganja v vse, kar začuti, v neugasljivi želji, da bi našla popolno zlitje in dokončni mir.

Zakon ljubezni, ki je temeljni zakon astralne ravni, v popolnosti usmerja življenje človekove duševnosti. Do vsakega vtisa (predmeta), ki ji zbudi pozornost, zavzame polaren odnos, se polarizira. Nevtralnost ni njena odlika pač pa pristranskost: vse je ali pozitivno ali negativno. Vse naše življenje poteka v nihanju iz ene skrajnosti v drugo in ugibanju, ali bo nekaj naposled potešilo našo željo po zlitju ali ne. Ne zavedamo se, da zunaj sebe tisto, kar nas edino resnično izpolni, iščemo zaman. Vsaka zaljubljenost se naposled izkaže za slepilo, navdušenje se pogosto sprevrže v razočaranje, privlačnost v odboj. In tako znova in znova!

Duševnost sama po sebi nima moči, da bi uresničila svojo željo po zlitju, zato prikliče na pomoč razum. Astralna senzitivnost, ki vključuje občutke, čustva in želje, se tako poveže z razumom. Občutki nam dajo informacijo o kakovosti predmetov, želja ustvari osnovni privlak ter težnjo k zadovoljitvi hrepenenja, čustva pa so kot najbolj subjektiven izraz duševnosti pokazatelj notranjega odnosa do nečesa.