Vera je nekritično sprejemanje nekih idej, ki jih ne znamo potrditi z osebnim izkustvom. Bolj ko je intelekt razvit, manj podlega veri in več gradi na osebnem, notranjem izkustvu. Z vero so bile človeštvu vcepljene določene predstave, ki so služile namenu izbrancev. Osebna vera (sistem prepričanj o stvarniku) se razlikuje od religij – verskih sistemov. Skoraj vse religije temeljijo na strahu pred najvišjo avtoriteto – Bogom. Zaradi strahu pred Božjo sodbo verniki počno stvari, ki naj bi jih Bog zahteval od njih. A Bog ne zahteva ničesar. Zakaj bi kaj zahteval, ko pa vse ima in lahko uredi, kakor želi? Saj je vendar Bog.

V imenu religij so bili storjeni največji zločini, po drugi strani pa vera omogoča največje izkustvo blaženosti. Smisel ver (v evolucijskem smislu) je, da omogočijo človeku spoznanje čustvenih ekstremov in spoznanje (zelo pomembno!) ne-ločenosti od Boga.

Razum človeku ni bil dan za to, da bi slepo sledil idejam (religijam), temveč da bi razmišljal in gradil na lastnem izkustvu.

Vera in duhovnost sta eno in isto. Duhovnost gradi most med telesom, umom in dušo. Vse prave vere gradijo most, ne pa zidu.

O željah in molitvah

Ni delo Boga, da bi izpolnjeval želje ali pa ne. Na kakšni osnovi pa naj bi to počel? Kakšna merila naj bi imel za to? Bog ničesar ne potrebuje. In nikakršnih privilegijev ne deli. Ali naj bi levi roki potrebo izpolnil, desni pa ne?

Tudi na molitve se ne odziva. Po kakšnem kriteriju pa naj bi jih upošteval? Molitve delujejo tako kot druge misli – ko vložite v neko predstavo dovolj energije, se naposled materializira.

O zavestnosti

Zavestnost je rezultat procesa krepitve zavesti. Je lastnost človeka, ki je ozaveščen. Da bi bil človek zavesten v polnem pomenu besede, se mora zavedati svojega porekla, božanske identitete. Ne-zavesten človek je podvržen trpljenju, pomanjkanju in strahu.

Zavestni ste, ko začnete pogoje in okoliščine v svojem življenju zavestno ustvarjati in jih ne zgolj opažati, saj veste da ste vedno bili in zmeraj boste tisti, ki zaznava in opredeljuje vsako okoliščino posebej. To kar nekdo opredeljuje kot revščino, vi morda doživljate kot obilje. To, kar nekdo opredeljuje kot poraz, boste vi opredelili za zmago. Tako boste izkusili same sebe kot ustvarjalce vsake okoliščine – kot njene snovalce, če boste to hoteli (če bo takšna vaša volja), saj pogojnost v resnici ne obstaja. Videli boste, da nikoli niste bili žrtev, in da to, kar spoznate, prispeva k vaši rasti. Na koncu spoznate, da žrtev ni.

Proces, s katerim se lahko približate mojstrstvu - zatrdite le naslednje:

Na tak način lahko iluzije življenja obrnete sebi v prid. Če veste, da iluzije nimajo drugega pomena razen tistega, ki jim ga sami pripišete, vam daje to možnost, da se odločite, kaj naj pomenijo.

Vse, kar morate storiti, ko vam stvari niso jasne, ko se v življenju več ne znajdete, je to, da se soočite z vsem, kar vam prihaja naproti in si rečete »Jaz sem to.« Vsa zmeda se uredi. Jeza in odpor se poležeta. Slabosti in praznine se razblinijo. Vse, kar ostane, ste vi in ljubezen, ki sta eno in isto.

Najprej postanemo zavestni tega, kar je okoli nas božanskega. Nato se zavemo tistega, kar je božanskega znotraj nas. Na koncu pa spoznamo, da je vse božansko in da ni ničesar drugega.

To je trenutek našega prebujenja.

| Več...

Komentarji (0)

Ime

Komentar

zmanjšaj | povečaj

Strinjam se s pogoji uporabe Pravila uporabe.

Dodaj komentar Preview