Nekaj o strahu

Strah ne vsebuje pameti.
Strah je samo impulz, ki hoče rešiti organizem.
Strah ima korenine v preteklosti.
Strah je, kot navita vzmet, ki se sproži v sedanjosti navili pa so jo
v preteklosti.
Največji strah je panika,
zapisal se je, ko organizem še ni imel sposobnosti razločevanja in je
zelo zgoden zapis.
Strah nosi zapise okoliščin, ki so ga zapisale in je energetski spomin telesa.
Energije, ki jih strah proži so resnične telo se odziva z adrenalinom
in še na druge načine in če ohranimo prvotno sliko strahu neokrnjeno
bo strah lahko še dolgo uspešno deloval z nezmanjšano močjo.
Če se ogibamo notranji sliki, ki proži strah in se ubogljivo pokorimo
energetskim impulzom, ki jih narekuje strah, se bo ta kanal za izraz
naše osebne energije ojačeval, in kmalu se bomo bali vedno in brez
napora.
Strah lahko obstaja samo če ga resno jemljemo.
Če je to naš namen, ga bomo hitro dosegli, saj gre to kar samo od sebe.
Če pa to ni naš namen, potem pa bolje da v prvotno sliko čistega
strahu vnesemo novo informacijo zavedanja, ki ga imamo sedaj.
Vsakič, ko se intenzivno zavedamo strahu in kje v telesu se nahaja
kvarimo prvotni energetski zapis čistega strahu.
Energetska odzivna slika se začne spreminjati v realno informacijsko,
ki jo naša zavest lahko dojame in kmalu vemo kakšne so bile
okoliščine, ki so botrovale zapisu strahu.
Strah je zaključek brez pameti, in ko začnemo vnašati zavest vanj ga
dobesedno uničimo, saj lahko obstaja samo če ni pameti.
Strah se boji pameti, ki ga bo razblinila.
Najhitreje bo pošel če se mu ne vdajamo niti malo in ga samo
hladokrvno opazujemo , kje v telesu se impulzi strahu nahajajo.

Šele ko se nehamo bati smrti lahko začnemo živeti, prej pa strah plete
kletko, ki postaja vse bolj tesna.
Castaneda pravi, da neoporečni bojevnik smatra sebe mrtvim in vse
ostalo je le bonus.
Strah je samo avtomatični odziv telesa ne glede relevantnost. Samo, ko
se nehamo bati, lahko zaznamo realnost.
Amygdala (žleza v glavi ki je sprogramirana, da pošlje signale iz
realnosti direktno v telo) potem dopusti, da se signali iz okolice
pojavijo v zavesti, le takrat, ko prekinemo ta atavistični
preživetveni avtomatizem, le takrat lahko začnemo živeti življenje ne
pa samo naše sanje o njem.