Iluzija je videti tako resnična, ker toliko ljudi verjame, da ni iluzija. V našem svetu je vse tako, kot si zamislimo. Prepričanje, ki ga sprejme veliko ljudi, postane »resnica«, čeprav se ne ujema z objektivno danostjo. Celotno astronomijo so v srednjem veku zgradili na prepričanju, da je Zemlja središče vesolja in se vse vrti okoli nje. In celo uspešno je razlagala vidno pojavnost, ki smo jo opažali v gibanju planetov preko nočnega neba. Opažanja so se utrdila v  prepričanje in oblikovala to, čemur smo rekli znanje. A to znanje se je izkazalo za napačno.

Fizika je uspešno pojasnjevala fizično pojavnost; šele pozneje, ko smo pobliže pogledali v podrobnosti, smo spoznali, da je šlo za številne zmote.

Pojavlja se zanimivo vprašanje: kaj je prej - opažanje ali prepričanje? Zdi se, da opažanju sledi prepričanje. A to ni res. Opažamo namreč to, kar pričakujemo, da bomo. Iz spektra vseh informacij izluščimo le tiste, ki se ujemajo s pričakovanjem, zato je predstava izkrivljena. Prepričanje ustvarja videnje. Gledamo namreč naravnost mimo tega, česar ne pričakujemo, da bomo opazili. Zato nam ni dano videti objektivno.

Znanost je prišla do sklepa, da na vse, kar opazujemo, vpliva opazovalec. Duhovnost nam je to predočila že pred mnogimi stoletji, znanost pa je prišla do tega po drugi poti. Tako so vpeljali tehnologijo dvojnih slepih testov, da bi dosegli večjo objektivnost.

V človeški izkušnji štejemo, da so vse stvari znotraj konteksta tega, za kar si mislimo, da že razumemo. To pomeni, da si znotraj iluzije ogledujemo iluzijo. Vsak sklep o iluziji, na katerega na ta način pridemo, temelji na iluziji. Zato je tudi vsak sklep zgolj iluzija.

Večino časa se tako ali tako ukvarjate le s strinjanjem z odločitvami in predstavami drugih. Tako ponovno doživljate družbeno zgodbo svojih prednikov – kakor so jo tudi oni od svojih.

Iluzijo, v kateri živite, ste ustvarili sami. Ni je ustvaril nekdo za vas. Svet v katerem živite, je takšen, kakršen je, zato, ker ste si ga sami izbrali. To resnico lahko sprejme le malo ljudi, saj bi morali drugi, če bi jo hoteli sprejeti, priznati svojo krivdo, do tega pa se ne morejo pripraviti. Laže je vztrajati v vlogi žrtve. Težko je samemu sebi odpustiti, da je svet le plod naše lastne kreacije, izid naših lastnih hotenj in hrepenenj. Zakaj pa si ne bi mogli odpustiti? Zato, ker mislimo, da nam tudi Bog ne bo.

Marsikdo se čudi, da Bog dopušča, da se danes na svetu dogaja toliko zla. Bog po splošnem prepričanju ne bi sam ustvaril tolikšnega zla. Kriva naj bi bila človekova svobodna volja in dejstvo, da nas je zapeljal hudič. A kdo je hudič? Dežurni krivec, ki so si ga izmislile cerkve, da bi zgodba postala verjetna. A resnica je drugačna. Sami smo odgovorni za brezbrižen, neljubeč svet, v katerem živimo. Ustvarile so ga naše napačne predstave.