Prirejeno po besedilu Rachel Meron

O delu imamo ljudje različne nazore. Klasična predstava je, da je treba delati zaradi svojega preživetja. Po drugi strani nas občutek, da smo s svojimi sposobnostmi nekomu potrebni, izpolnjuje. Stališče nekaterih (bolj duhovno usmerjenih) je, da nam ni treba delati, ker nas družba »mora«  sprejeti, takšne kot smo. Svobodna odločitev je, da delamo ali ne ter koliko delamo. Marsikdo ne mara oz. noče delati. Tako razmišljajo nezrele osebnosti. Toda kaj je resnični smisel in pomen dela?

Skrb za preživetje je razumljiva, obenem pa moramo spoštovati tudi zakone družbe. Delo je zato nuja in potreba, vendar gre tudi tu za ustrezno mero. Ljudje največkrat delajo preveč ali pa sploh ne delajo. Imamo torej dve skrajnosti.

O resničnem smislu dela se le malokdo vpraša. Smisel dela  je razdajanje za druge - služenje. Delo ima podobno vlogo kot ljubezen - služenje drugim. Resnično zadovoljstvo človeka je, ko se razdaja za potrebe drugih. Status osebe, ki se z delom razdaja, ni važen. V vsakem primeru je odziv, reakcija okolja ugodna. Razdajanje samega sebe je možno le, če obstaja izobilje v sebi, občutek, da lahko drugemu kaj ponudimo. Marsikdo dvomi v svoje sposobnosti in darove, toda morda se nikoli ni zares potrudil, da bi te v sebi odkril in jih razvijal.

Kakšen pa je pomen dela? S služenjem drugim samega sebe prepričujemo o lastnem izobilju, utrjujemo predstavo, da imamo marsikaj (in dovolj - to velja tudi za naše sposobnosti), kar lahko dajemo drugim, obenem pa za dobro delo (ne vedno) požanjemo hvaležnost in pohvalo. Služenje oz. delo za druge prispeva k naši duhovni rasti.

Zavedanje svojega obilja je pomembno iz več razlogov. Predstava o obilju izključuje predstavo, da si je treba neprestano prizadevati za kopičenje, ki naj bi vodilo k obilju. Slednja je močno prisotna v današnjem potrošniško usmerjenem svetu. Vendar postopoma že prodira spoznanje, da je človek bolj prazen, več kot ima materialnih dobrin. Te ne morejo prinesti potešitve in notranje sreče, saj so le navidezen nadomestek za srečo, ki ne prinese drugega, kot kratkotrajno ugodje, ki pa tako ali drugače pripelje do "neugodja" (če drugače ne - z razočaranjem, ko tega ni več).

Pravo zadovoljstvo in potešitev pa prinese nesebično (največkrat neplačano) delo - za druge. Občutek, da smo nekoga osrečili, mu nekaj omogočili, ga rešili nadloge ali tegobe, ostane za vedno. Je kot zlata nit, ki nas s tem človekom poveže. Bolj ko je bilo dejanje nesebično, storjeno iz ljubezni, bolj topla vez se stke s tem človekom in močnejši je občutek toplote in ljubezni, ki nas medsebojno poveže. Ljubeznivo dejanje je nam samim najboljši dokaz, da v sebi nosimo izobilje ljubezni. Sreča pa ni nič drugega kot občutek, da smo polni ljubezni.

Delo prinese rezultate, otipljive (stvarne) ali neotipljive. Rezultati, posebno stvarni, podlegajo zakonom minljivosti, zato s časom propadajo ali izgubljajo vrednost. Če opravljamo delo zase, smo priča propadanju oz. degradaciji rezultatov (in drugim grožnjam, npr. nevarnosti kraje), če pa opravljamo delo za druge, nam je to običajno prihranjeno. Delo za druge tako nima neljubih učinkov kot jih ima delo zase.

Če za delo prejmemo plačilo, pride do tehtanja njegove vrednosti, s tem pa stopi v veljavo trgovski odnos. Je opravljeno delo vredno cene, ki smo jo postavili? Za vloženo energijo smo prejeli protivrednost, najpogosteje v denarju. Pride do kompenzacije, občutek, da smo dali iz svojega obilja, se zabriše, saj smo prejeli približno toliko, kolikor smo vložili. Dolgotrajnega učinka, kakršnega smo deležni pri nesebičnem dejanju, in tkanja vezi s prejemnikom dejanja, skorajda ni.

Svojega obilja se je torej  treba zavedati, da lahko delujemo iz srca.  Kavelj je v tem, da vsakdo lahko najde v sebi potenciale, ki so vredni odobravanja in priznanja, vsak v sebi nosi obilje, le da se tega marsikdo ne zaveda, ali pa tega še ne želi odkriti.

Zato marsikdo ne želi služiti drugim. Delamo zase, a tako, da opravljamo usluge za druge (zaslužim zase, ko delam za druge). Za uravnoteženost je potrebno nekaj storiti. Iz odpora pred razdajanjem za druge se je razvila misel o lenobi, grenkoba, samopomilovanje ter jeza na svet. Iz tega izhajajo številne bolezni.

Ko se naučimo razdajati se za druge, nesoglasja z delom izginejo, ne glede na vrsto dela. Vsako delo je služenje. Ni služenja - oz. dela, ki je slabo. Če ljudje sovražijo službo, postanejo roboti - zdolgočaseni in zagrenjeni, in nestrpno čakajo, da bodo lahko odložili svojo masko služabnika.

Delo je del življenja, ni življenje samo. Če si pretirano prizadevamo oz. postavimo kot nujo  postati nekaj, doseči nekaj, biti nekaj ali nekdo, potem smo si naprtili življenjskega sovražnika. Življenjsko vprašanje ni, ali smo uspeli v življenju, temveč v kolikšni meri se lahko razdajamo! Uspeh v življenju je posledica našega razdajanja, se pravi izkušanja lastnega izobilja.