O prevladi uma v zahodnem, razvitem svetu smo že precej govorili. Razum ima v naši civilizaciji dominantno vlogo. To je v nas porušilo notranje ravnovesje in zato se neprestano lovimo v njegove zanke in podlegamo zvijačam ega. Namesto, da bi nastopali kot zvesti opazovalci dogajanja in v njem prepoznavali smisel in namen, se zapletamo v misli - sodbe razuma o dogodkih, ki pa se vežejo le na obliko in vsebino opaženega. V zvezi z zaznavanjem oblike se ukvarjamo s sodbami, da je nekaj lepo, grdo, debelo, suho, ustrezno ali neustrezno..., zaradi zaznavanja vsebine pa sodimo, ali je to prijazno ali neprijazno do nas, ali nas to hvali ali žali, navdihuje ali straši. Tako podlegamo mislim in čustvom (ki se naslanjajo na zgodovino, spomin) in postajamo žrtve bolečine in trpljenja.

Ko človek duhovno napreduje, širi svoja obzorja. Spoznava tiste plati stvarnosti, ki površnežem ostanejo skrite. Novo znanje ne le, da omogoči uresničevanje višjih, bolj zapletenih, bolj domišljenih idej, temveč tudi omogoči, da se izvijemo iz trpljenja in bolečine. To odločilno vpliva na kakovost življenja. Ko dovolj napredujemo namreč bolečina in trpljenje nista več glavno gonilo našega razvoja. Novo znanje je znanje, ki nam omogoča nekaj več kot smo videli doslej: namreč prepoznavo smisla in namena vsega, kar opažamo zunaj sebe. Oblika in vsebina videnega pa izgubita primarno vlogo.

Smisel je tisto, kar napravi neko ravnanje smiselno. Smiselno je tisto, kar služi nekemu namenu. Kako prepoznati v dogodkih in stvareh smisel in namen? Kako lahko ugotoviš, kakšen pomen ima določen dogodek zate, če ne veš, kakšen je smisel, poslanstvo tvojega življenja? Nekaj lahko prepoznaš kot škodljivo le, če to nasprotuje smislu tvojega življenja. Ali lahko govoriš o smislu življenja nekoga, ki ga ne poznaš? Če ne veš, kdo si, torej ne moreš vedeti, ali ti je nek dogodek ali stvar v korist ali škodo! Ali ima tisto, kar koristi zgolj telesu, kak smisel za dušo? Ali ima dirkalno kolo kak smisel za delfina?

Nedvomno lahko govoriš o smislu in o namenu samo in edinole zase; o komurkoli drugemu ne moreš soditi in je zate nepomembno. Tu pa naletiš na problem, ki je obenem tudi jedro vseh  težav: ne veš namreč, kdo ali kaj zares si in od kod prihajaš. Identificiraš se z lažno podobo o sebi, pa naj bo to tvoja osebnost (persona, tvoj lažni jaz), razum, telo, duša,... In tu se soočiš s težavo: ker se identificiraš z nečem, kar nisi, ne znaš izluščiti pravega (globljega) smotra in namena, pač pa najdeš tistega, ki se veže na tvojo lažno identiteto in te vodi v napačno smer. Misliš si na primer, da je smisel življenja v uživanju, potrošništvu, kopičenju dobrin, kar je daleč od resnice. Dokazov za to ne manjka - le ozri se okrog sebe in poglej, kam nas je takšno pojmovanje pripeljalo.

Smisel je nekaj osebnega

Za večjo kakovost življenja moraš raziskati, kdo si. Spoznati je treba samega sebe. Smisla in namena vsega, kar se dogaja, ne moreš spoznati, dokler ne veš, kdo si. Tako kot v zgodbi o orljem mladiču, ki se je izvalil v kurjem gnezdu. Vse življenje je posnemal piščance, ne vedoč, da je njegovo mesto visoko na nebu.

V resnici samega sebe ljudje poskušamo najti na vse mogoče načine in v vsemogočih stvareh: potujemo na oddaljene konce sveta, kjer bi se lahko "srečali",  udejstvujemo se v ekstremnih športih, kjer bi prepoznali svoje potenciale, omamljamo se z različnimi drogami, ki naj bi nam olajšale pot do sebe...  A vse to je iskanje na napačnem koncu. Tisto, kar iščeš, je moč najti le v tebi samem in ne izven sebe, za to pa ne potrebuješ posebnih zunanjih pogojev, pač pa tih, pomirjen um in mir v duši. Tako nas budisti prepričujejo že dve tisočletji.

Predstave, ki jih ima večina ljudi o sebi, so napačne. Posledica tega je, da se srečujemo z malodušjem, obupom, strahom, z nepremostljivimi problemi civilizacije, s krizo identitete, izgubljenim smislom življenja, samomori... Če si rečemo, da je človek, najvišji člen v verigi življenja, takorekoč ustvarjen, da bi lahko v miru užival krasote stvarstva, potem mora nekje biti napaka. A kje?

Ker vse počnemo z razumom, je napaka očitno tu. Očitno naše delovanje temelji na napačnih izhodiščih. Če želiš napredovati, moraš najprej preveriti privzeta izhodišča, neustrezna umakniti in napraviti prostor novemu. Novo miselno stavbo je smiselno graditi na trdnejših temeljih, sicer nima smisla, da se nove gradnje lotevaš.

Kakšen je resnični smisel življenja? Če se imaš za telo, je odgovor nedvomno drugačen  kot tisti, ko se imaš za dušo. Če si telo, zasleduješ le kratkoročne cilje in se ne meniš za dolgoročne posledice svojega ravnanja. Ta politika je več kot očitno napačna. Treba jo je opustiti, če ne zaradi drugega, vsaj zato, da bo še kaj ostalo zanamcem. Če se imaš za (večno) dušo, so cilji drugačni, saj je zanimivo še kaj drugega razen obdobja od rojstva do smrti. A če torej nisi (zelo prepričljivo) fizično telo, kako lahko zatrdno rečeš, da tudi koncept duše ni le nekaj, kar je nastalo v umu in nima zveze s tvojim resničnim bistvom?  V obeh primerih gre za koncepta uma, ki rasteta iz še bolj osnovnega izhodišča, da obstaja vzročnost. Ta trditev marsikomu ni prebavljiva, dokler se ne loti raziskave delovanja lastne zavesti.

Identifikacije

Pomembno je vedeti, da človek v svojem razvoju napreduje od ene identifikacije k drugi, vse bolj popolni, dokler ne spozna, kdo v resnici je. Naposled odvrže vse identifikacije, kajti to, kar je, ni objekt v umu, ki ga je možno dojeti z umom. Drugače povedano - kar smo, ne more biti nekaj, kar si lahko izmisli um. Ali oko lahko vidi samo sebe? Ne more; največ, kar lahko vidi, je dvodimenzionalna slika sebe v ogledalu.

Duhovno napredovanje je kot plezanje na drevo. Proces napredovanja proti vrhu je možen zaradi opiranja na posamezne veje (koncepte, identifikacije). Z vsake višje veje se več vidi (boljši koncept prinaša več moči in kakovosti življenja).  Vsaka veja (koncept, identifikacija) služi kot trdna opora, od katere se lahko odrineš naprej; v procesu plezanja ima svojo pomembno vlogo. A ko si se od nje odrinil, je ne potrebuješ več. Šele, ko zlezeš na najvišjo vejo, se pred teboj odpre nebo. Nič več ti ga ne zastira, vse veje in ovire so pozabljene.

Nikar ne bodi žalosten, če še ne veš, kdo si. Če si si zadal cilj, da to spoznaš, ga boš tudi dosegel. To je sicer tudi resnični smisel življenja. Narava je v nas vgradila mehanizme, ki nas vodijo v pravo smer - smer lastnega spoznanja. Čas ni pomemben. Pomembno je vedeti, da ustreznejša identifikacija (spoznava, kaj si) pomeni bolj kakovostno življenje.

A vrnimo se k vprašanju iskanja smotra in namena. Ali navedeno pomeni, da ne moreš ugotoviti pravega smotra in namena? Ko odvržeš posamezno lažno identifikacijo, lahko spoznaš, kaj ni pravi smoter (ki se veže na identifikacijo) in namen, in najdeš nov (začasni) smoter. Tako se cilju približuješ postopno.  Ne bo se ti izmaknil. Čaka nate, večno, neodvisen  od časa. A ko na vse skupaj pogledaš z distance, ugotoviš, da je dejanski smoter - duhovno napredovanje samo. Lasten duhovni razvoj, ki te pripelje do prepoznave svoje resnične narave, božanske Biti. Ni pomemben cilj, temveč pot, kakovostno napredovanje po njej.  Tako se zadoščenje in zmagoslavje, ki bi ju bili deležni le ob dosegi cilja, raztegne na vso pot, na sleherni korak na njej.

Razumevanje bistva - v praksi

Poglejmo si preprost primer iz življenja, ki kaže, kako delujemo. 
Denimo, da ti je nekdo na neprijazen, grob način očital, da si neko stvar napravil narobe. Nemudoma si reagiral na ustaljen način - spotaknil si se ob obliko in vsebino. Dotični te je z neprijaznostjo in grobostjo razžalil - in tako je užaljenost prvi, čustven odziv, ki se pojavi neposredno po izrečenih izjavah. Čutiš se napadenega in prizadetega. A kdo je prizadet? Podoba o tebi samemu! Napaden je tvoj ego, tisti, za katerega se izdajaš. Toda - ali si ti - tvoj ego? Si ti skupek podatkov o tebi, o tvojih sposobnostih, dosežkih, tvojih lastnostih, boleznih...? To je tvoj ego. Ali si to res ti? Če to nisi ti, potem nisi bil napaden! Tvoja užaljenost je odveč. In ko se čustva nekoliko umaknejo, da lahko tudi razum pride do besede, pričneš takoj analizirati, kako bi se ubranil napada. Pričneš razmišljati, kaj lahko rečeš v svojo obrambo, sebi v opravičilo. A zopet - zakaj bi se moral opravičevati? Storjena napaka ni nič takega, kar se človeku ne more primeriti. Napaka je tudi učiteljica, ki pomaga k novemu znanju. Je pravzaprav darilo (pametnemu), saj omogoča pridobitev znanja, ki obvaruje pred ponovitvijo slabe izkušnje. Tistemu, ki ti očita napako, se lahko zahvališ, saj ti je omogočil prepoznavo tistega, kar sam (dotlej) nisi videi (vedel). Oblika sporočila ni najbolj pomembna. Pomemben je njegov smisel in namen.

Pa storimo še korak naprej. Tisti, ki te je užalil, je ustvaril priložnost, da se vidiš, prepoznaš v položaju, ki ni običajen. V položaju, ki odkrije tvojo skrito (morda tudi senčno) stran. Ko opazuješ tvoj lasten odziv na dejanje, spoznavaš nekaj zelo pomembnega: svoja čustva. Čustva so pokazatelj globljih prepričanj, ki ti krojijo življenje. Če so ta prepričanja zasnovana na napačnih izhodiščih, so zate obremenjujoča, kar naredi tvoje življenje težko. Le tako, da se soočiš z lastnimi čustvi, lahko prepoznaš, ali so ta ustrezna ali ne (tu merimo predvsem na negativna čustva, ki nas obremenjujejo). Užaljenost na primer temelji na strahu zaradi slabe samopodobe. Zakaj imam slabo samopodobo? Zakaj mislim, da me drugi ne cenijo? Zakaj se sam ne cenim? Ali je ta strah upravičen? Tako naposled prideš do spoznanja, da so tisti, ki so tebe neprijazni ali celo "sovražni", tvoji najboljši učitelji!

In zdaj se vprašajmo, kaj loči tistega, ki je (ob istem dogodku) užaljen in se brani, od tistega, ki ni užaljen in se zahvali? Samo različno gledanje na dogodek, različno vrednotenje, ki sloni na drugačnih prepričanjih, drugačnem znanju. Katero gledanje je pravilno? Tisto, ki temelji na večji objektivnosti (popolnejši resnici). In če celovite Resnice ne poznaš- pravilnejše je tisto znanje, ki vključuje več resnice o nas samih. Treba je torej spremeniti znanje tako, da bo vključevalo več spoznanj o nas samih.

Smisel kritike je, da omogoči kritiziranemu, da se nauči kaj o sebi. Njen namen je omogočiti hitrejšo duhovno rast in samospoznavo. Kritika ti lahko (če znaš opazovati) odkrije, kakšen si. Vsi odgovori in spoznanja, ki niso v skladu z Resnico o tem, kakšen si, vsi odgovori, ki so povezani z lažno identifikacijo, so boleči. Ta bolečina je energija, ki nas žene naprej, dokler ne spoznamo, kakšni smo. A to nam zares postane jasno šele, ko se pričenjamo zavedati, kdo smo.

Ker se osredotočamo na obliko in vsebino, tudi v trpljenju in bolečini ne prepoznamo tistega, kar v resnici sta. Sta namreč koristna instrumenta narave, ki nam sporočata, da nekaj počnemo narobe. Mi pa jih imamo za bič usode, smolo, nesrečo in podobne napačne predstave in zamujamo edinstvene priložnosti za učenje.

Velja se tudi spomniti, da so vse stvari relativne. Denimo, da je umrl človek, ki si ga dobro poznal. Je to zate žalosten dogodek? Morda. Morda pa tudi ne, če je bil to tvoj največji sovražnik. A modri bi ti, da je v tem primeru to zate še večja izguba, saj si izgubil človeka, ki ti je najbolj pomagal k duhovni in osebnostni rasti. Možna pa so še druga tolmačenja, na primer neosebna: smrt enega je priložnost za drugega. Smrt napravi prostor za novo. Smrt je nujen pogoj za rojstvo. Brez smrti ni rojstva... Tudi v tem primeru grozljiv prizvok smrti zbledi.

Glejte tudi tekste:

Iz človeka - Človek

Zavest je ključ

Razmišljanja o Jaz sem

Nepoznana moč misli

Kaj je najpomembnejše?

Biseri zahodne filozofije

Skrivnost v možganih (1) , (2)

Zavest in stvarnost

Zavedanje - kaj je to?

Ustreznejši model resničnosti

Ko služabnik postane gospodar

Um, gospodar sveta

O relativnosti časa

Kaj se gre duša v vesolju

Najvišje dobro

| Več...

Komentarji (0)

Ime

Komentar

zmanjšaj | povečaj

Strinjam se s pogoji uporabe Pravila uporabe.

Dodaj komentar Preview