Človeštvo se vse intenzivneje sooča s številnimi preizkušnjami, ki ga vodijo v spremembo odnosa do sebe in stvarstva v celoti. Analitičen pogled pokaže, da se je človeška civilizacija ujela na lasten trnek: ujeta je v programe kopičenja, ki prinašajo moč manjšini in nemoč večini, vse večjo polarizacijo in stisko ter rušenje ravnovesij na planetu.

Premisliti je treba o svojih ravnanjih v zvezi z okoljem, primernostjo sedanjih tehnologij, o ozadju družbenih pojavov, o obstoječih vrednotah in smiselnosti svojega početja. Poiskati je treba boljše rešitve in ustreznejše programe, v ozadju katerih se skrivajo drugačni ideali. Sedanja politika, tehnologija, družbeni in socialni mehanizmi ter ideali vodijo v zelo temno, slepo ulico. Človeštvo mora postati Upravljalec in Skrbnik planetarnega bogastva, ne pa njegov brezvestni, brezmerni in sebični Lastnik.

V tem sestavku bo tekla beseda o pravičnosti in poštenosti človekovih ekonomskih ravnanj in medsebojnih odnosov. Spodaj navedena dejstva, ki bodo marsikoga osupnila, so vredna razmisleka. Danes smo v resnih težavah predvsem zato, ker »čista« ekonomska znanost večinoma temelji na matematično-statističnih izračunih in modelih, ki z etiko, ki bi morala biti eden najpomembnejših vodil ekonomije, nima prav nič skupnega. Cilj pravih ekonomskih prizadevanj je blaginja celotnega človeštva, ki biva v trajno razvijajočem se družbenem in naravnem okolju. Problem današnjega razvoja je v tem, da v imenu interesa posameznikov - kapitalistov, ki jih vodita pohlep in sebičnost, uničujemo bogastvo planeta in družbene pridobitve (kapital človeštva) in s tem sedanjost velikega dela prebivalcev planeta ter bodočnost prihajajočih človeških generacij.

Po Aristotelu je končni smoter slehernega, torej tudi ekonomskega udejstvovanja doseganje najvišjega dobrega. Najvišje dobro v ekonomiji, končni smoter ali cilj vseh ekonomskih prizadevanj, mora biti blaginja vseh ljudi na planetu. Toda resničnost kaže vse kaj drugega: vsa človeška družba je danes talec v rokah majhne velebogate druščine neo-kapitalistov, ki so izkoristili vsa sredstva, da so človeške tokove obrnili v svojo korist. Po padcu socializma so z ekonomijo dobička, ki se uveljavlja skozi vse prežemajočo komercializacijo, napolnili vse pore človeške družbe in si zagotovili profit iz vsake človekove dejavnosti.