|
(Tomaž:)
Stari, ne znam si dobro predstavljati, kako izgleda energijsko ozadje bolečine
ali bolezni. Kako si ti to predstavljaš?
(starec:) Spomni se, kaj sva zadnjič
rekla o bolečini. Vsaka čustvena bolečina, ki jo doživiš, pusti za seboj
ostanek bolečine, ki nadaljuje življenje v tebi. Prelije se v bolečino iz
preteklosti, ki se že nahaja tu in se namesti v tvojem umu in telesu. Ta
nakopičena, utelešena čustvena bolečina predstavlja negativno energijsko polje,
ki okupira tvoje telo in um. Imenujemo jo utelešena čustvena bolečina. Sestavljena
je iz življenjske energije, ki je odrezana od tvojega skupnega energijskega
polja in je postala začasno neodvisna skozi naravni proces istovetenja z umom.
Obrnila se je proti sebi in postala anti-življenje, kot mačka, ki grize lasten
rep. Je energijsko polje, kot entiteta, ki je začasno nameščena v tvojem
notranjem prostoru. Predstavlja ujeto življenjsko energijo, ki ne teče več.
Aha, torej
lahko rečeva takole: v stanju sprejemanja ali bolje rečeno, neupiranja
sedanjosti, energije nemoteno tečejo skozi mojo zavest. Če se nečemu uprem,
recimo, da me razjezi šef, ta energijski tok ustavim. In potem je tako kot pri
potočku, ki ti zalije dvorišče, če ga zajeziš. Tista energija, ki bi sicer
odtekla, postane samostojna entiteta, ki
se pridruži drugi masi energije podobne vibracije, takšne, ki je značilna na
primer za jezo. Tisto, česar ne morem prebaviti, "spustiti skozi sebe",
na ta način uskladiščim in tako odložim na kasnejši čas, ko bom to morda
sposoben storiti. Ta oblak energije, "oblak jeze", ki je prisoten v
moji avri ima v določenih okoliščinah dostop do moje zavesti. Ko vibracijo
svoje zavesti ob kakem novem razlogu za jezo spustim na to frekvenco, me ta
energija preplavi in živi skozi mene. Nekako prevzame mojo zavest in me sili,
da s svojo življenjsko energijo hranim ta jezni oblak. Hec pa je v tem, ker se
sploh ne zavedam, da me je nekaj prevzelo in mislim, da sem postal
"jeza", oziroma jezen jaz sam. Ali si to prav predstavljam?
Tudi jaz razmišljam enako. Tako
vidiš, da bolezni ustvarjaš z upiranjem življenju, z neustreznim odnosom do
stvarnosti. To ima posledice na energijskem nivoju. Vse skupaj se torej začne v
psihi, povzroči pa energijske posledice. Dodajva še, da energijski oblački, ki
jih nosimo v svoji avri, predstavljajo naša čustva in našo miselno naravnanost.
Tisti, ki vidijo avre, jih ločijo po posameznih barvah. Ljubosumnost je denimo
temno zelena, ljubezen rožnata... Ker se
podobne energije privlačijo, se ti oblački po načelu resonance deloma napajajo
tudi iz oblačkov ljudi, s katerimi smo v stiku, če smo seveda istih misli.
Dobro,
pojdiva naprej. Kot si jaz predstavljam, ti energijski oblački vplivajo na moje
fizično telo tako, da spreminjajo vibracijo določenih organov, ki tako pričnejo
pešati, to pa se navzven pokaže kot bolezen. Energija jeze na primer vpliva na želodec,
jetra in žolčnik in žolč se zaradi prebitka energije začne zgoščati, zaradi
česar pride to tvorbe žolčnih kamnov. Samoobsodba zaradi preobremenjenosti z
delom ali stresa povzroči oblaček energije v predelu grlene čakre, ki je
odgovorna za komunikacijo, povzroči prehlad, vnetje grla, angino ali kaj
podobnega. Nekatere bolezni pozdravimo tako, da jih "odležimo".
Sproži se program zdravljenja, ki z višjo temperaturo in drugimi mehanizmi
popravi vibracijo obolelega organa, mi pa rečemo, da imunski sistem uniči
bakterije ali viruse. A če "oblačka samoobsodbe" nismo z odpuščanjem
samemu sebi ali še kako drugače zmanjšali, se bo bolezen čez čas ponovila,
morda še v hujši obliki. Razmišljam prav?
Prav. S tem, da na fizičnem nivoju
dejansko prihaja do procesov okužbe z virusi, ki napadejo organ z neustrezno vibracijo.
A napad virusov ni vzrok bolezni temveč posledica motene energijske slike
posameznega organa, ki tako oslabljen postane odprt za napade. Pri nalezljivih
boleznih pa mora biti mehanizem še nekoliko bolj zapleten. Tu si predstavljam,
da gre za poseben masoven, psihično zelo nabit pojav, kjer se sprejemljivost za
bolezenske klice poveča po zaslugi vzpostavljenega psihičnega kanala do
kandidata. Ta ima verjetno določene predispozicije za obolevanje na fiziološkem
nivoju in se odpre bolezni na podzavestni ravni.
Kaj pa
dedne bolezni in karmični vplivi?
Oblačke moteče energije lahko v avri
prineseš že s seboj v novo življenje kot popotnico iz prejšnje inkarnacije, če
govoriva o karmičnem vplivu, ali pa jih prejmeš od staršev, če gre za dedne
razloge. Iz prejšnjih življenj prineseš marsikaj - talente, duhovno znanje,
določene darove in sposobnosti... Lahko pa seveda tudi kaj negativnega - nagnjenje
k samomorilnosti na primer. Preprosto povedano, v novo telo prideš oborožen z
vsem, kar je potrebno, da uresničiš poslanstvo tega utelešenja (življenja), ob
tem pa so tudi pripravljene vse okoliščine, potrebne za pridobitev predvidene
izkušnje.
Najpametneje
storiš, če ne ustvarjaš novih motečih oblačkov in obstoječe "pokuriš"
oziroma transformiraš. Je tako?
Prav imaš. Pametni ne kopiči nove
negativne karme, kot temu rečejo vzhodnjaki. To pa se zgodi, ko pride do
spremembe, širitve zavesti. O tem pa sva že veliko povedala. Bistveno je, da
vzameš umu vajeti iz rok, preprečiš njegovo fantaziranje, ne podlegaš njegovim
strahovom in živiš v sedanjem trenutku.
Veš, tole izklapljanje uma mi še dela nekaj težav.
Ali ti poznaš kako dobro metodo, ki se obnese?
Poizkusi takole: Zapri
oči in si reci: Zanima me, kakšna bo moja naslednja misel. Nato postani zelo
pozoren - prisluškuj umu in čakaj naslednjo misel. Kot mačka, ki opazuje mišjo
luknjo. Nekaj časa ne bo nič, potem pa se bo zopet pojavila kaka misel. Dokler
si v stanju intenzivne prisotnosti, si prost misli. Ko pa se zavestna pozornost
spusti pod določen nivo, misli zopet navalijo. Mir je izgubljen. Zopet si v
času. A ne skrbi. Z vajo bodo ti intervali prisotnosti postajali vse daljši.
Drug pristop pa je
"stanje zavestnega čakanja": Prežiš na to, kaj se bo zgodilo
naslednji trenutek. Kot da se bo v naslednjem hipu zgodilo nekaj pomembnega,
česar ne smeš zamuditi. V tem primeru se vsa pozornost nahaja v tem trenutku.
Popolnoma si prisoten. Tudi tu je treba vaje.
Šur. Vaja
dela mojstra.
Še nekaj je zelo pomembno: biti
stalno povezan s svojim notranjim telesom. Telesu ne obračaj hrbta, saj le
skozi njega lahko dobiš izkustvo in spoznaš resnico. Občuti notranjost svojega
telesa kot enotno energijsko polje, občuti energijo, ki napolnjuje tvoje telo,
vsako celico telesa. Občuti to energijo v popolnosti. To je tvoje notranje,
duhovno telo. Več ko boš vanj usmeril zavesti, višja bo njegova vibracijska
frekvenca in manj bo možnosti, da negativnosti vplivajo nate. Pritegnil boš
tudi nove okoliščine, ki podpirajo to povišano frekvenco. Če boš usmeril več
svoje pozornosti v telo, boš postal bolj prisoten v sedanjem trenutku. Um bo
izgubil prevlado. Del svoje pozornosti vedno imej usmerjene v notranjost
telesa. Vse kar delaš, delaj s celim svojim telesom! Nikoli ne umakni
pozornosti z njega! Videl boš, kako se tvoje zaznavanje stvarnosti s tem
razširi.
Bom
poskusil.
Ha! Zdaj se
mi je posvetilo! Tisto, kar se pri zavestni prisotnosti v sedanjem trenutku pravzaprav
zgodi, je to, da prepoznaš, da v običajnem življenju pri raznih pojavih ne gre
za realnost, na primer - realno bolečino, realno jezo, ljubosumnost... temveč
je vse skupaj iluzija. Takrat, ko naj bi se razjezil, pa sem s samonadzorom
tisti hip stopil v sedanji trenutek, prepoznam, da tista jeza nisem jaz, nisem
"jezen", temveč me je obšlo nekaj izven mene, kar lahko zavrnem. Ko
to spoznam, energija jeze nima več nobene moči nad mano - in se sprosti
"uroka" ter se zopet zlije v ocean kozmične energije, ki vse
preplavlja.
Lepo povedano. Sedanji trenutek
predstavlja vrata v življenje. S prakticiranjem prisotnosti v sedanjem trenutku
odpreš vrata v duhovni svet, vrata do globljega razumevanja življenja.. Takrat
nisi več nekdo, ki ga življenje po mili volji kuje in premetava, temveč tisti,
ki obvladuje položaj.
Tako je,
stari. Zgodi pa se še nekaj - zdaj sem to že malo povadil. Z vsakim trenutkom
prisotnosti v sedanjem trenutku dobiš darilo. Napolni te veličasten občutek
miru, blaženosti, zlitosti s celoto. Občutiš čarobnost stvarstva, popolnost
vsega, kar vidiš, plapolajoče življenje v vsem živem... Nič ti ne manjka,
počutiš se sprejet in ljubljen - ne da bi se moral za to kdo potruditi. Saj se
je potrudil že Stvarnik. Takrat se počutiš - no, kot Bog!
Ko se skozi zavestno prisotnost v
sedanjem trenutku zaveš svoje božanske biti, se v resnici zgodi to, da se Bog
zave samega sebe. Ker so zavest, življenje in Bog sinonimi, bi lahko rekli, da
prisotnost označuje zavest, ki se zave same sebe ali življenje, ki doseže
samozavedanje. Ni potrebno, da to razumeš.
Objavi v svojih priljubljenih socialnih omrežjih
 |
