|
(Tomaž:) Zdaj pa se lotiva smrti. Si rekel, da mi boš
to silno zagonetko natančneje razložil.
(starec:) Res je. Smrt je največja
uganka življenja. Razrešitev te uganke razreši vse drugo. Globlje razumevanje
življenja dosežeš le skozi globlje razumevanje smrti. Ko namreč prideš do
odgovorov na večino svojih vprašanj o smrti, dobiš tudi odgovore na večino
vprašanj o življenju. Šele, ko v celoti dojameš pomen smrti, lahko polno
zaživiš.
Šur. Strah
nas je umreti in zato nas je strah tudi živeti. Kakšen način bivanja! A smrti
nas je strah le zato, ker so nas z napačnimi informacijami prestrašili. Verni
se bojijo poslednje sodbe in kazni, ateisti pa popolnega izginotja, padca v
popoln nič. Zanimivo je, da pri teh predstavah tako vztrajamo, saj jih nihče
nikoli še ni dokazal.
Prav res. Ko smrt pogledaš na pravi
način in spoznaš, za kaj gre, jo lahko vzljubiš, saj ne prinaša nič groznega
temveč nasprotno - oznanja novo rojstvo. S tem spoznanjem smrt tudi izkusiš na
nov način, saj so nekateri detajli v času smrti odvisni od predstav o njej. Ko
spoznaš namen smrti, postane razumljiv tudi namen snovnega življenja.
No, in kaj
pravzaprav smrt sploh je?
Smrt je v
resnici nekaj čudovitega. Ni konec bivanja, temveč le mogočen dogodek v
življenju večne duše, po katerem se pot nadaljuje na nekoliko drugačen način. Dogodek,
ki predstavlja zaključek enega življenjskega ciklusa in pričetek novega. Pojma
»konec življenja« preprosto ni. Smrt je konec tvoje trenutne telesne eksistence.
Ta izkušnja se v trenutku smrti zaključi, vendar življenja samega s tem še ni
konec. Smrt je le obzorje, obzorje pa ni nič drugega kot meja, do koder nam
seže pogled.
Ampak smrt se
ti pripeti kar iznenada, nasilno pretrga tvojo življenjsko pot!
Le navidez. Umiranje ni nekaj, kar
se ti pripeti, temveč nekaj, kar narediš sam, zase, na nadzavestni ravni, na
ravni duše. Za vse, kar se ti zgodi, si odgovoren sam, seveda na nadzavestni
ravni. Dejansko si sam vzrok svoje smrti. To vedno drži, ne glede na to, kje
ali kako umreš. Ne moreš namreč umreti proti svoji volji. Nič se ne zgodi, če
ne želiš, da bi se. S prave strani zavedanja žrtve ne obstajajo.
To je pa
težko razumljivo. Kako bom vedel, kaj napleta moja nadzavest?
Ni ti treba vedeti. Za vse je poskrbljeno
na najboljši možen način. Le zaupati moraš Stvarnikovi modrosti. Ko boš dosegel
dovolj visoko stopnjo zavesti, boš imel dostop tudi do nadzavesti. O tem bova
govorila kdaj drugič. Dotlej pa se lahko odločiš, ali boš verjel razlagam, ki so
drugačne od sedaj poznanih. Morda boš ugotovil, da so prepričljivejše.
Lepa reč.
Torej naj verjamem, da smrt kot končna prekinitev življenja ne obstaja, a tega
ne morem nikakor preveriti. Kaj pa, če se kljub temu oklepam stare miselnosti.
Ali umrem kaj drugače?
Morda ti je blizu misel, da je življenje
neuničljivo. Energije ne moreš uničiti. Smrti, ki bi pomenila prekinitev
življenja, zato ni. Vendar, ker mislimo, da smrt obstaja, je tako za vsakogar,
ki to misli, tudi res, kajti tisto, kar verjameš, tudi doživiš. Tvoj zorni kot
- tvoj način zaznavanja - ustvarja tvojo realnost, tako za časa življenja kot
po njem. Najvišje resnice ni mogoče spremeniti, lahko pa vplivaš na to, kako jo
boš doživel. Lahko si misliš, da Bog ne obstaja, vendar zaradi tega ne bo
izginil. Brez Boga ni mogoče niti živeti niti umreti, vendar si zlahka misliš,
da si brez njega. Če misliš, da živiš ali umreš brez Boga, bo tvoja izkušnja
pač taka.
Kaj si
rekel - da tisto, kar verjameš, tudi doživiš? Torej doživiš tudi to, da Bog ne
obstaja!
Tako je. A ta izkušnja se izkaže za
napačno, lažno. Ko bova pogledala faze smrti natančneje, ti bo to jasno.
Torej
poglejva, kakšne so te faze.
Dobro. Najprej je treba povedati, da
je en vidik smrti enak za vse in to je, da jo izkusimo v stopnjah ali fazah. In
še nekaj: v posmrtnem življenju ni nobene bolečine, niti čustvene, niti duhovne
ali telesne. Ni trpljenja ali česarkoli negativnega.
Prva faza je za vse enaka. V
trenutku smrti se v hipu zaveš, da se življenje nadaljuje. To izkusijo vsi.
Malce frustrirajoče je le spoznanje, da nisi več v telesu temveč oddvojen od
njega. V tej fazi se duša zave, da telo, v katerem je živela fizično življenje,
ni realno. Duša se tako osvobodi vseh misli, ki bi jo vezale na telo in njegov
videz.
Druga faza je izkušnja vsega, kar si
mislil, da se po smrti zgodi. Bog ti bo dopustil, da si v trenutku smrti
ustvariš izkušnje, kakršne koli si želiš. To se bo zgodilo v trenutku. Čas tu
nima pomena.
Če verjameš v reinkarnacijo, boš
nemara videl trenutke iz minulih življenj. Če veruješ v sodni dan ali vice, ki
jim sledita raj ali pekel, boš doživel natanko to. Ustvaril boš natanko takšne
podobe. Če nimaš predstave o podrobnostih, si jih boš v hipu izmislil. Nato
bodo ti kraji ustvarjeni zate, hipoma. Ta izkušnja lahko traja, kolikor dolgo
boš želel.
Torej lahko
zares doživljaš pekel?
Ne pozabi, da gre tukaj za
opazovanje - samega sebe in dogajanja; nekako tako kot če bi gledal poučen
videoposnetek. Trpljenja pri tem ni, oziroma je le navidezno; tisti del
osebnosti, ki opazuje, ne bo občutil ničesar. Kot bi šlo za zaigrano igro, v
kateri igraš sam. Duša namreč takoj ve, da sta koncept in zamisel izkušnje
»trpljenja« nerealna. To gledališče traja toliko časa, dokler ne spoznaš, da so
to le predstave uma.
Kaj pa
tisti, ki ne verjamejo, da se življenje po smrti nadaljuje?
Ti bodo nekoliko v zagati; porabili
bodo veliko časa, da bodo ugotovili, kako naprej. Pri tem bodo dobili pomoč
angelov in svojih dragih. Najprej bodo nekaj časa v stanju, ko ne bodo ničesar
zaznavali, kot bi spali. A prej ali slej se vsak prebudi oz. ga prebudijo. In
potem začne postopoma spoznavati, za kaj gre.
Toda noben od scenarijev v drugi
fazi nima nič opraviti z najvišjo resnico. To izkusiš šele v tretji fazi, kajti
v drugi fazi še vedno izhajaš iz lastnega uma. V drugi fazi vidiš vse, kar se
dogaja, v skladu s svojimi pričakovanji. Če verjameš, da je Bog podoben Jezusu,
vidiš Jezusa... Če misliš, da je podoben Budi, boš videl Budo... Če nimaš nobene
predstave o njem, pa doživiš - občutek,
najčudovitejši, kar si jih kdaj izkusil. Potapljanje v toplo svetlobo, ki je
ljubezen... V drugi fazi smrti lahko ostaneš kolikor dolgo želiš. Ne pozabi, čas
tu ne teče linearno oz. sploh ne obstaja.
In kakšen
je smisel druge faze?
V drugi fazi se duša zave, da um in
mišljenje nista realna. Osvobodi se uma in vseh misli, ki bi jo še vezale na
njegovo vsebino. Med drugo fazo se lahko vračaš v snovni svet. Tam se ne
zaznavaš več kot telesno bitje, vendar še vedno imaš občutek, da si tam kljub
vsemu prisoten. Tvojo prisotnost bodo morda začutili
tudi ljudje, ki še živijo v svojih telesih. To se pogosto dogaja, če duša
obišče svojce.
Veseli me,
da ta razlaga pokriva tudi ta doživetja, o katerih sem že toliko bral in
slišal.
V posmrtnem življenju je vidno polje
duše mnogo širše kot takrat, ko je bila v telesu. To jo požene v tretjo fazo,
ko lahko izkusi končno realnost.
In kako
izgleda tretja faza?
V tretji fazi se zliješ z Esenco,
Bogom in izkusiš najvišjo resnico v jedru svojega bitja. V tej fazi spoznaš
najvišjo resnico o samem sebi. Tik pred
zlitjem duša lebdi v luči. Koplje se v žaru Esence. Odpadli so vsi občutki
strahu, zaskrbljenosti in nelagodja. Esenca izžareva čisto ljubezen, duša pa
doživi občutek, da je obkrožena in oblita z ljubeznijo in nežno toploto,
popolnoma sprejeta in zaželena. Vse, kar si je duša dobrega ali slabega mislila
o sebi, se razgrne pred njo in se počasi raztaplja v luči... Raztopi se v
osupljivem in brezkončnem brezčasju, edinstveni lepoti in polnosti bivanja. Z
raztopitvijo se zaključi sprememba tvoje identitete. Nič več se ne enačiš z
individualnim vidikom, Jazom. Ko te objame luč, se zgodi združitev z lastno
dušo.
Z Esenco lahko ostaneš združen
kolikor dolgo hočeš. Po trenutku zlitja se odvrtijo vse izkušnje minulega
življenja. Opazuješ jih, kot bi gledal film in jih, ko razumeš njihov pomen,
objektivno oceniš; Globoko se zaveš vseh svojih napak in začutiš željo, da bi
jih popravil. Po določenem času bivanja v duhovnem svetu si zaželiš, da bi samega
sebe ponovno ustvaril. Navadno si izbereš vlogo, v kateri lahko popraviš
napake, ki si jih zagrešil v prejšnjem utelešenju. In potem se odločiš za novo »življenje«,
v okolju, kjer boš lahko začrtani scenarij najbolje izživel. Podaš se v novo
utelešenje…
Osupljivo! Ta
faza ti pa da nekaj!
Tretja faza te osvobodi duše in vseh
misli, ki bi te še utegnile vezati na dušo in njeno individualnost. Vedenje in
izkustvo postaneta eno. Takrat veš, da nisi telo, niti um, niti duša. Si nekaj
veliko večjega. Si vsota energij, ki so ustvarile vse troje. In potem si zaželiš
duhovno napredovati, s tem da najprej popraviš stare napake. In tako se podaš v
nov krog življenja v fizični stvarnosti.
Veličastno!
Ta razlaga mi je všeč. Zaveš se torej, kdo si. In to tudi izkusiš. Logično se
mi zdi, da se ta proces samospoznanja duše, ki je večna, odvija v ciklih, kot
vse v naravi.
Dobro razmišljanje! Kakšna je
resnica, pa boš preizkusil – na svoji duši.
Povzeto po
viru /67/
Objavi v svojih priljubljenih socialnih omrežjih
 |
Ko bo učenec pripravljen, bo učitelj prišel oz. kdor trka na vrata, temu se bodo tudi odprla.
Povejte mi kje lahko poiščem še več podatkov o tem, da bom pripravljen, saj se malo bojim smrti.