Ali je možno, da nas je um - to zveličavno sredstvo napredka naše civilizacije - pripeljal v slepo ulico? Na to vprašanje lahko seveda odgovori le tisti, ki dobro pozna delovanje uma, pa tudi njegove (doslej večini) še nepoznane potenciale. Žal je odgovor pozitiven. Um je v svojem razvoju zaostal, ker se je ujel v mehanizem, v katerem se je tako rekoč »zaciklal«. Iz zanke se lahko izmota le tako, da razbije goro ustaljenih konceptov, vzorcev in metod, ki jih je zgradil v preteklosti in ne odražajo več sedanje stvarnosti.

V čem je zagata?

Današnja znanost je ujetnica materialističnega svetovnega nazora. Z omejitvijo na materialno plat stvarnosti, ki je sekundarnega pomena, se je odrekla temeljitejšemu spoznanju objektivne resničnosti, ki je duhovne narave. Materialistični nazor pomeni veter v jadra lažnemu jazu, ki se identificira z umom. Um je odrinil vse kategorije čutenja, od čustev do intuicije in stika z višjimi strukturami človeka. Um, človekovo orodje, ki je nesposobno globljega spoznanja in zavedanja, je prevzel popolno oblast nad zavedanjem. A v tem slonokoščenem stolpu se je pričel dušiti, in tako, poln samega sebe, zapada v cinizem in nezadovoljstvo.

Iztekajoča doba, ki je v znamenju individualizma je čas nesvobodne volje (čas izmov: stalinizem, komunizem, socializem...). Ljudje so bili prisiljeni ubogati pravila, misliti na določen način. Ker smo sprejeli programe strahu za svoje, si med različnimi možnostmi, ki obstajajo, običajno izberemo eno, ki je strah. Druga možnost je pogum, so pa še druge... Če se identificiramo s strahom, postanemo strah in potem še rečemo: 'Strah me je!' To je končni rezultat identifikacije s to možnostjo.

Naslednja stopnja razvoja pomeni odreči se individualizmu, in sicer tako, da se naš im kozmični interes zlijeta v eno. Sprejmemo voljo vesolja, ker tako čutimo, prostovoljno se odrečemo svoji svobodni volji, ker jo kombiniramo z voljo vesolja. Na ta način človek več na pripada sebi.

Velike težave, ki jih človeštvo danes preživlja, so odraz velike razlike med tehnološko (umsko) in duhovno razvitostjo, kar povzroča v nas neravnovesje. Ko se bo človek naučil združiti duhovnost in tehnološki napredek, bo omogočen dandanes nepredstavljiv razvoj, ki bo omogočil ero miru in blagostanja. Zemlja ne bo več solzna dolina.

Vsi koncepti religij na svetu definirajo Boga kot nekaj statičnega, popolnega. Religije imajo namen ločiti človeka od Boga, ker je to mehanizem, ki omogoča silno manipulacijo s človekom. Verski voditelji preslepijo vernike z lažno predstavo, da moč, ki pritiče le Stvarniku, pripada njim, obenem pa pretrgajo vez človeka s Stvarnikom in iz slednjega napravijo pokveko. Človek se mora dojeti kot del božanske esence, Stvarnika, ki je dinamična, razvijajoča se, neskončna in ustvarjalna entiteta. To je največja ekstaza, zanosna izkušnja za človeka, ki jo izkušajo razsvetljeni ljudje. Na ta način, ko človek spoznava, da ni ločenosti med Stvarnikom (Bogom) in človekom, odkriva svoje bistvo, to pa je smisel celotne božanske igre.