Kar boste prebrali v nadaljevanju, utegne v temeljih spremeniti vaše predstave o bolezni. Temelj, na katerega se opira medicinska doktrina ozadja bolezni, je vse prej kot trden.

Ob koncu devetnajstega stoletja se je v medicinskih krogih v Franciji bil ognjevit boj o tem, kako nastanejo bolezni. Antoine Bechamp, drugo pa Louis Pasteur. Leta 1870 so medicinski strokovnjaki ognjevito privzeli Pasteurjevo mikrobiološko teorijo, po kateri so povzročitelji bolezni mikrobi. Interes medicinskih in farmacevtskih lobijev je prevladal in Pasteurjeva hipoteza je odrinila vse druge. Ljudje krivdo za svoje težave raje pripišejo drugim, v tem primeru skrivnostnim, zahrbtnim malim pošastim, kakor svojemu načinu življenja in prehranjevanja. Tako smo se uvrstili med nesrečne žrtve mikroorganizmov, obenem pa farmacevtskim tovarnam obilno polnimo žepe. A ne le to: doktorji medicine so se v navezi s farmacevti lahko razglasili za "edine rešitelje" zdravja, kar razglašajo še danes. Farmacevtska industrija ni brez razloga ena najbolje stoječih panog gospodarstva, zdravniki in medicinsko osebje pa niso brez razloga med najbolje plačanimi poklici. Obstajali sta dve struji, eno je vodil znanstvenik in profesor

Čeprav ga kot takšnega navajajo, Louis Pasteur, človek nizkotnega značaja, ni bil pravi oče bakteriologije. Resnični oče te znanosti je bil tihi profesor Antoine Bechamp, ki je skupaj z Bernardom in Tissotom Pasterurjevo teorijo argumentirano zavrnil. Za človeštvo zelo žalostna zgodba je, kako si je Pasteur s prevarami, krajo informacij in ponarejanjem eksperimentov pridobil najvišji ugled v medicinski znanosti. Tik pred smrtjo je priznal, da se je motil, toda njegova teorija je ostala steber današnje medicine.

Pasteur je trdil, da so za večino bolezni odgovorni virusi in bakterije, ki prodrejo v zdrava tkiva in jih napadejo. To naj bi izzvalo reakcijo imunskega sistema in vnetja, z nadaljnjim razmnoževanjem mikroorganizmov pa težke okvare tkiv. Trdil je, da je od vrste mikrobov odvisno, katera bolezen se bo razvila. Vpliv psihe, prehrane, dednih in drugih dejavnikov na pojav bolezni je popolnoma prezrl. Toda Pasteurjeve metode medicinske diagnostike se še zdaj uporabljajo v praksi: odkrije se žival ali človeka, ki je obolel za določeno boleznijo, izolira se mikroorganizme in jih prenese v tkivo zdrave eksperimentalne živali. Če ta zboli z enakimi simptomi, je to dokaz, da je vbrizgani mikroorganizem pravi povzročitelj.

Opisani proces je zelo dvomljiv, saj meji na enigmatiko. Simptom manj ali več pri ugotavljanju istovetnosti bolezni tu ne igra bistvene vloge. Ista bolezen se lahko izkaže z različnimi simptomi ali pa isti simptomi nastopajo pri več različnih boleznih. Zdravljenje s pogledom, kot ga je ponudil Pasteur, postane iskanje leka za simptome. Študentje medicine se sčasoma spremenijo v stroje, ki delujejo po načelu simptom-vzrok-bolezen-terapija in prenehajo misliti celostno ter s svojo glavo.

Koch in Pasteur, ki sodi na najbolj temne strani zgodovine znanosti, sta postavila temelje monomorfizma - doktrine, po kateri so oblike in barve mikroorganizmov stalne, sodobna medicinska znanost pa je pripravila celo paleto različnih antibiotikov za določene patogene klice. A teorija je v zmoti; monomorfizem ne more pojasniti marsikaterega očitnega pojava.