Življenje ni nič drugega kot iskanje - samega sebe, svojega bistva. Tega se prav vsi nejasno zavedamo, saj je prav to tisto, kar nas žene naprej. Pri tem smo soočeni z neprijetno težavo: ne vemo, kje iskati! Žal vsi sprva iščemo zunaj sebe, v vse mogočih stvareh, v ekstremnih športih in razmerah, na skrajnih koncih sveta, dokler naposled z vso gotovostjo ne ugotovimo, da ni potrebno iti nikamor - vse, kar iščemo, imamo znotraj sebe.

Ko človek naposled odkrije, kam mora posvetiti z lučjo, kam je treba usmeriti svojo zavest, je to zmagoslavje pred dokončno zmago, ki ne more biti več daleč.

Davnega leta 1991 sem se lotil prevajanja knjige Harryja Palmerja Living deliberately (Živeti po svoji volji). Name je napravila izredno močan vtis. Dojel sem, da je v intelektualno-duhovnem razvoju možno doseči raven, na kateri sam postaneš ustvarjalec svoje prihodnosti; rekel sem si - velik uspeh je že, pridobiš znanje, da se izogneš neljubim travmam in bolečinam, ki napolnjujejo življenje slehernika. V knjigi je bila nakazana smer k rešitvi, ki pa je bila začrtana precej nejasno in grobo. Bistveno pa je bilo spoznanje, da rešitev ne more biti nikjer drugje kot v prepoznanju lastne zavesti in mehanizmov, ki jo vodijo. Takrat sem se odločil, da bom za dosego tega cilja naredil vse, kar je v moji moči. To je bil začetek dolge poti, ki je bila vijugasta in naporna, imela je vzpone in padce in se še do današnjega dne ni zaključila. Če bi se, ne bi bilo nikogar, ki bi to pisal...

Vsi si nenehno prizadevamo, da bi svoje življenje čimbolj oskrbeli z nadvse izmuzljivo stvarjo: s srečo. Da bi bili srečni, je globoko ukoreninjena želja, ki se kaže na neštete načine. Vsak od nas bi rad upravljal s svojo prihodnostjo tako, da bi doživljal predvsem tisto, kar si želi. Postavljamo si težko vprašanje: Ali je to sploh uresničljivo?

Toda najprej je treba preveriti, ali je tisto, kar iščemo, res sreča? Kaj pa, če se tudi tu - kot pri toliko drugih stvareh - motimo?