Napol otopeli smo že od udarcev a kriza nas preseneča z vedno novimi stečaji, naraščajočo brezposelnostjo in vse večjimi socialnmi stiskami. Vlada nam čez mero zateguje pas in vleče poteze, ki nas silijo na rob uboštva. Upravičeno se sprašujemo: ali bomo s takšnimi prijemi lahko zlezlli iz krize?

Odgovor je preprost. Kriza, ki smo ji priča, ni rešljiva s prijemi, kakršne zdaj uporabljajo politiki. Lotevajo se je namreč tako, kot da bi šlo za tehnično napako stroja, ki je začel pešati in ga je treba zopet "naoljiti", da bo zopet dobil poln zagon. V javnosti vzbujajo iluzijo, da je v smeri, v katero smo krenili v zadnjih desetletjih, moč nadaljevati pot. A temu žal ni tako. Tako kot v zdravstvu zdravimo le "simptome" krize, z njenimi vzroki pa se nihče ne ukvarja. Če bomo ob kratkoročnih, "kozmetičnih" ukrepih za silo uspeli nadaljevati v začrtani smeri, nas bo to pripeljalo le še v hujšo krizo. Kriza ima globlje korenine, kot si večina misli, in zadevajo ne le osnovne mehanizme delovanja sedanje ekonomije temveč tudi temelje človekove osebnosti.

Pozornemu očesu ne more uiti, da se nihče od politikov ne spušča do kakih sistemskih razlogov za krizo, prav tako nihče ne išče krivcev v vrstah bankrotiranih bankirjev, kaj šele, da bi jih skušal kdo kaznovati. Nasprotno: bankirji so bili deležni obilne pomoči v obliki podpore države. To govori samo zase. Iskanje sistemskih vzrokov je nezaželeno, sodelavce pa je smiselno nagraditi in ne kaznovati, kadar gre za premišljen projekt z načrtovanimi učinki.

Kdor pozna zakonitosti kapitalističnega sistema, ve, da njegov razvoj poteka po žagasti krivulji, ko obdobjem rasti sledijo nenadni padci - krize, ko se gospodarstva sesujejo, da bi zatem lahko zopet začeli z novim ciklom rasti iz ruševin. Kdor pozna mehanizem (obrestovanega) denarja, ve, da so obresti tista v sistem vgrajena bomba, ki zahteva eksplozivno rast denarne mase in nenehno gospodarsko rast za blažitev težav. Vrtimo se v začaranem krogu iz katerega s staro miselnostjo ni rešitve. Prav zdaj se nahajamo v obdobju, ko gospodarska krivulja strmo pada in vprašanje je, kje se bo ustavila.

Kapitalizem še nikoli ni omogočil tako bogate in pestre izbire cenenega blaga, potrošništvo pa je doseglo vrhunec brez primere v zgodovini človeštva. Police se šibijo, kupna moč prebivalstva pa se zmanjšuje. Takšen trend se na neki točki mora ustaviti, kajti pričakovanja so presegla vse realne okvire. Nekaj mora počiti. A še preden je zares počilo, smo bili soočeni s finančno krizo, ki je bila umetno povzročena. Prav imajo tisti, ki trdijo, da so sedanjo finančno krizo zakuhali akterji iz ozadja globalne politike. Do finančne krize bi sicer v vsakem primeru prišlo, a počasneje. Če nekoliko pobrskate, kaj je bilo najbolj odločilno zanjo, ugotovite, da je šlo za premišljen načrt ustvarjanja možnosti za "napihovanje finančnega balona". Verjetno je bilo potrebno krizi dati pospešek, da bi se dogodki (in načrti v ozadju!) lahko odvili hitreje. Kot se zdaj že razločno kaže, je kriza zrežirana zato, da se vpelje centralizacijo finančnega nazora nad svetovnimi financami, to pa je pomemben korak k cilju - eni svetovni državi in novemu svetovnemu redu. Kdor ta cilj pozna, kot odprto knjigo bere vso svetovno zgodovino in prepoznava logično sosledje korakov, ki so bili začrtani že v davni preteklosti.

Umetno ustvarjene krize so instrumenti za "mehčanje" civilizacije, s katerimi vodilni krogi dosegajo cilje pri uresničevanju globalnega načrta. Odprava mehanizmov, ki krize povzročajo in omogočajo, ni zaželena, saj prav ti omogočajo eksploatacijo! Ali se zavedate tega dejstva? Ko bodo ljudje spoznali, da je denar oz. kapital kot motiv za sleherno gospodarsko aktivnost glavni povzročitelj nestabilnosti ekonomskega sistema, na katerem temelji vsa civilizacija, se bodo pričeli premiki v smeri prave rešitve. Človek danes o tem žal presenetljivo malo razmišlja oz. ve.

Nekateri menijo, da bodo izhod iz krize omogočile nove tehnološke rešitve, ki bodo dale gospodarstvom nov zagon, a to se ne bo zgodilo. Tehnologija ne more rešiti sedanjega položaja - vsaj ne trajno. Tudi ni tehnologija tista, ki je človeštvo pripeljala v stisko. Pravi razlog za krizo je splošen upad zaupanja. Zaupanja v vse tisto, kar smo doslej verjeli. Vzrokov za nezaupanje se marsikdo sploh ne zaveda, ker izvirajo iz njegove notranjosti. Um lahko pretentaš, duše ne. Finančni trgi so silno občutljivi na nihanje zaupanja. Sedanje nezaupanje pa je zasidrano zelo globoko; ljudje čutimo, da je ves svet, v katerem živimo, zgrajen na laži. Lažejo nam politiki, ki naj bi si prizadevali za pravične rešitve, lažejo nam mediji, ki nam kažejo prirejeno podobo sveta, lažejo nam trgovci, ki obljubljajo zadovoljstvo z ničvrednim blagom in lažemo sami sebi, ko igramo vlogo zadovoljnega potrošnika in zaslepljeni s strahom govorimo o ljubezni. Zato se nam sesuvajo vsi sistemi, ki so prepojeni s temi lažmi. Nezaupanje, na katerem se odslikujejo vsi negativni pojavi, je dobilo zaskrbljujoče razsežnosti.

Rešitev iz krize je v povrnitvi zaupanja. A kako to storiti? Vtkano je v vse obstoječe družbene sisteme in mehanizme. Komu lahko danes še zaupamo? Globalni vladi v senci in politikom - njihovim marionetam? Znanosti, ki je odvisna od kapitala in se omejuje le na zunanji pojavni svet? Religiji, ki je dokazala, da jo bolj kot pastorala mikajo bogastvo, vpliv in moč? Medicini, ki je iz nas napravila dobre potrošnike medicinskih preparatov in uporabnike dragih uslug? Ali navsezadnje lahko zaupamo sami sebi - da smo tisto, kar smo doslej o sebi verjeli? Kajti ta podoba, ki so nam jo pomagali ustvariti o nas samih - je lažna. Kako torej najti zaupanje, kako najti resnico, na katero bi se lahko oprli?

Položaj je res neugoden. Kriza. Toda kriza je edinstvena priložnost za rast! S pravim pristopom se je možno rešiti iz vsake krize. Pravi pristop pa je - usmerjanje k svetlobi, svobodi, resnici, življenju. To je nasprotna pot od tiste, ki smo jo ubirali doslej - k temi, nesvobodi, laži, smrti. To pot smo ubirali, ker smo sledili napačnemu idealu - denarju. To pot smo ubirali, ker smo, žrtve nevednosti, podlegali strahu. Narava nas vse bolj opozarja in nam kaže, da se tudi največje bogastvo lahko čez noč razbline - kot milni mehurček. Čas je, da sesujemo stare in ustoličimo nove vrednote. Čas je, da se dokopljemo do pravega znanja. Naj se nihče ne slepi več, da je napredek možen brez tega! Prav zares, potrebna bi bila Nova osvobodilna fronta, da se osvobodimo laži in lažnih idealov! Nekateri pravijo, da mora človek nadgraditi operacijski sistem svojega bioračunalnika. Ta, ki ga zdaj poganjamo, je že obupno zastarel, kar se odraža na mizernosti našega življenja.

Težava je v tem, ker vodičev na tej novi poti skorajda ni. Sem in tja kak aktivist prinaša žarek upanja v sivi brezup, kak publicist tu in tam razlaga sedanje zablode, kak film opozori na prikrita dejstva... Zato je še toliko pomembneje, da se o teh problemih pogovarjamo, si med seboj pomagamo in ponudimo roko tudi drugemu. Treba je stvari le premakniti, odlepiti od podlage; ko se voz premakne, ga ne bo več mogoče ustaviti, kajti resnica se ne ustavlja pred ničemer in naposled vedno privre na dan.