Kako veš, da so tvoje reakcije pravilne in ustrezne? Po kakšnih kriterijih se ravnaš? Ali pa kriterijev nimaš in potemtakem tvoje ravnanje usmerjajo predvsem čustva? Rekel boš - zopet se je našel nekdo, ki mi skuša soliti pamet! Pa vendar je v spodnjem pisanju verjetno za marsikoga toliko nenavadnih, razmisleka vrednih stališč, da se izplača ob njih nekoliko zamisliti. Spoznanja, ki jih navajam v nadaljevanju, so iz zakladnice modrosti Rachel Meron, nekaj pa je mojih lastnih dognanj.

Življenje je dolg niz odločitev, ki vodijo k posledicam. Neugodno počutje je posledica neugodnih odločitev. Če se pritožuješ nad položajem, v katerem, si, ter zdravjem in počutjem, ki sta slaba, premisli, kakšne odločitve so botrovale temu. Če se ne moreš odreči prepričanju, da so za to krive le zunanje okoliščine, je najbolje, da se tega pisanja lotiš šele čez čas.

Kdor hoče od svojega življenja kaj več, mora prenehati delovati po ustaljenih (zlobni bi rekli - potrošniških) programih. Ker smo dovolili, da se je um dvignil nad svojega gospodarja in nas spremenil v služabnika, ki ga je premamil mik zunanjega, smo pozabili tisto, kar je človeku najbolj pomembno: opazovati. A - glej ga šmenta - dobro opazovanje je prva črka abecede življenja. Ne da bi se zopet naučil objektivno opazovati, ne moreš računati na kak napredek. Opazovanje namreč omogoči, da se zaveš, kaj počneš. V vsakdanjem življenju se v splošnem ne vprašamo, kaj pravzaprav počnemo, kakšen je motiv za to, kar počnemo, pač pa delujemo po ustaljenem, tradicionalnem vzorcu - kot  bioroboti. Opazovanje omogoči premik k zavestnemu življenju. Če bi se zavedali, da um s svojimi domisleki neprestano ustvarja probleme in težave in nas odvrača od edinega stanja, v katerem je možno občutiti "srečo", bi lahko delovali drugače.

A vrnimo se k vprašanju, kako delovati prav. Ali bi si lahko pomagali s kakimi pripomočki, ki bi nam bili pri tem v oporo? Odgovor je pritrdilen. Opremo se lahko na opazovanje in nezmotljivi notranji čut, prisoten v vsakem človeku.