Zavedati se moramo, da denar v kakršnikoli obliki zasužnji človekov um: pozornost usmerja v zunanji svet, zato pozabljamo, da smo duhovna bitja. Posledica je, da se naš interes za delovanje resno moten. Kar počnemo, počnemo zaradi denarja in ne zaradi naravnih motivov. Ker se nam zdi, da nam denar zagotavlja varnost, ga kopičimo in s tem krepimo pohlep. S kopičenjem raste naš občutek moči in samopomembnosti; krepimo svoj ego. nasprotno pa neposedovanje denarja ustvarja strah, tesnobo in številne stiske. Vse to vodi v ustvarjanje razlik med nami, napetosti, tekmovalnosti, rivalstva, ločevanja, obsojanja, nasilja... Denar je nekakšno mamilo za um, saj si - takšen ali drugačen - prilasti najvišje mesto na lestvici vrednot. In kar je najpomembnejše: drži nas v prepričanju, da obstaja pomanjkanje, kajti dokler družba temelji na denarju, brez njega ne moremo živeti. Problem ni v denarju samem temveč v naši odvisnosti od njega. Vsaka odvisnost ima negativne posledice.  Z denarjem ne moremo biti svobodni, zato se ga moramo osvoboditi.

Ali bi v odsotnosti denarja še razmišljali o tem, kako ga boste zaslužili, kako ga boste kopičili, za kaj vse ga boste porabili, kaj vse vam bo omogočil, kakšno varnost vam bo prinesel in predvsem - kako boste plačali račune, če ga ne boste imeli? Vsa ta razmišljanja in seveda posledična dejanja nas oddaljujejo od najpomembnejšega - sebe samega. Namesto, da bi se ukvarjali s seboj in svojim napredkom, se ukvarjamo z denarjem. To se nič ne spremeni, če nam denar nekdo podari (univerzalni temeljni ali kakršen drug dohodek).

Univerzalni temeljni dohodek (UTD - dohodek, ki ga prejme vsak državljan), ideja, o kateri je bilo precej govora v javnosti) omili le enega od dejavnikov. Rešuje le problem (verjetno minimalne) eksistence tudi v primeru, da ne želiš delati. Vsi ostali problemi ostanejo nespremenjeni. Sedanja socialna podpora je neka vrsta pomanjkljivega UTD. Tako kot vsak prihodek lahko tudi UTD takoj po prejemu zapiješ, zaigraš ali porabiš za drogo in si v naslednjem hipu zopet brez vsega. Ali ta rešitev sploh kaj rešuje?

Podatek, da se pravični denar dobro obnese, ne zdrži resne presoje. Tudi sedanji denar se pravzaprav čisto dobro obnese, dokler se ne zavemo njegovih skritih posledic.

Ko denarja ni več, ni nobenega drugega motiva za delo kot iskren, naraven interes. Naše delovanje sledi notranjim, naravnim vzgibom, vodita ga srce in duša. Pohlep izgine, konkurenco zamenja sodelovanje, zavedamo se, da so materialne dobrine le sredstvo za našo duhovno rast in jim ni smiselno namenjati veliko svoje energije. Jasno nam je, da nismo prisiljeni delati za lastno preživetje. Zavedamo se obstoja obilja kajti v vsakem primeru smo preskrbljeni; ni več strahu, da bomo brez denarja izgubljeni. Socialne stiske izginejo, pokojnine in vse oblike podpor so nepotrebne. Delujemo kot ljubeča bitja, ki se zavedajo pravih vrednot in enakosti med nami; vemo, da je edini smisel delovanja - izpolnjevati naše življenjsko poslanstvo in si prizadevati za duhovno rast.

Ko vse navedeno nekoliko premislimo, se zavemo, da je denar past, ki se ji moramo na daleč izogniti. Svobode z denarjem ni. Vsi poskusi, da bi ga obdržali, so posledica strahu, kako bomo delovali brez njega. Ta strah odveč. Družba lahko deluje brez denarja.

V ekonomiji, ki temelji na naravnih virih, so vsa bogastva, ki jih daje narava, zastonj in last vseh. Tudi energija je zastonj. Vsa ta bogastva in viri se delijo po pravičnih načelih. Da si jih zagotovimo, je potrebno vložiti delo. Tako se izkaže, da je edini element za vrednotenje - delo. Material in iz njega napravljene dobrine se lahko vrednotijo s količino vloženega dela. Zato je sistem, ki obravnava vloženo delo (časovna banka), dobrodošel v takšni ekonomiji in združljiv z njo.