Odlomki iz knjige "Jaz sem to"( I am that, Razgovori z Nisargadatta Maharajem)

1.del

Dokaz Resnice je v njenem vplivu na poslušalca. Resnica v poslušalcu ustvari globoko, trajno spremembo, v globini njegovega bitja, in o tem v njem ni dvoma.

Svet in um sta stanji bitja. Najvišji (Duh) ni stanje. On presega vsa stanja, a ni stanje nečesa drugega. On je popolnoma bezvzročen, neodvisen, popoln sam po sebi, izven časa in prostora, uma in materije.

Spremenljivo, minljivo je tisto, kar umre. Nespremenljivo niti ne živi, niti ne umre; je večna priča življenja in smrti. Ne morete ga imenovati mrtvo, ker se zaveda, niti živo, ker se ne spreminja.

Biti živo bitje ni končno stanje, obstaja nekaj iznad tega, mnogo več, kar ni niti bitje niti nebitje, niti živo niti neživo. To je stanje čiste zavesti, iznad omejitev prostora in časa. Ko opustimo utvaro, da je telo - um obstoj, smrt izgubi svojo grozljivost in postane del življenja.

Eno je gotovo: stvarnost ni imaginarna (zamišljena), to ni proizvod uma. A tisto, kar se dogaja v umu, so le iluzije, zaradi omejenosti popačene slike stvarnosti.

Kamorkoli greš, ves čas nosiš s seboj občutek prisotnosti tukaj in v tem trenutku. To pomeni, da si neodvisen od prostora in časa, da sta v tebi, a ne ti v njima. Vendar pa ti tvoje istovetenje s telesom, ki je seveda omejeno s prostorom in časom, daje občutek končnosti. V resničnosti pa si neskončen (prisoten povsod) in večen (brezčasen). A do tega spoznanja ti brani um, ki je stvarnost ukrojil v skladu s svojo omejenostjo. Toda ti nisi um; le (zmotna) predstava, kaj si, je njegov izdelek.

Živimo, ker hrepenimo za čutnim obstojem.

V naravi ni prostora za kaos. Kaos obstaja le v umu človeka.

Kdo si?

Lahko imaš zelo dobro ali zelo slabo mnenje o sebi in seveda vsa vmesna mnenja. A to so le ideje, ki jih imaš o sebi – in te so popolnoma napačne. Ker ne veš, kaj si, misliš o sebi, da si nekaj, kar nisi. Odtod želje in strah in porazen brezup. In nesmiselna, nepomembna aktivnost, da bi pobegnil temu. Nisi ti tisti, ki želi, trpi in te je strah; to je osebnost, ustvarjena na temelju tvojega telesa, preko vplivov, dogodkov in, okoliščin. Ti nisi ta osebnost, persona, skupek predstav, kaj si. Persona ni bila tu, preden si se rodil in je ne bo po tvoji smrti. To mora biti jasno spoznanje v tvojem umu in nikoli pozabljeno in izgubljeno.

Vprašanje: kdo sem jaz, nima odgovora. Nobeno izkustvo ne more odgovoriti na to, ker je človeška Bit iznad izkustva. Ti si Najvišja Realnost, onkraj sveta in njegovega kreatorja, Stvarnika, iznad mentalne zavesti, in njenega očividca, iznad vseh trditev in negiranja. Zapomni si to, razmišljaj o tem, deluj v skladu s tem. Opusti vsak občutek ločenosti, glej sebe v vsem in deluj skladno s tem. Z delovanjem bo prišla blaženost, z blaženostjo pa prepričanje, potrditev. Konec koncev ti dvomiš vase, ker trpiš.

V resnici nikoli nisi bil rojen in nikoli ne boš umrl. Zdaj morda razmišljaš, zakaj imaš telo in se sprašuješ, kaj je izzvalo to stanje. Znotraj omejene iluzije je odgovor sledeč: želja, rojena iz spomina, te privlači k telesu in povzroča, da misliš, da si eno z njim. A to je resnica le iz relativne točke gledanja. Pravzaprav ni telesa, niti sveta, ki to vsebuje; obstaja le mentalno stanje, stanje podobno sanjam, ki jih je z raziskovanjem njihove resničnosti preprosto odgnati.

S tem, ko človek vse obravnava kot sanje, se osvobodi. Vse dokler obravnavaš sanje kot realnost, si njihov suženj. S tem, ko si predstavljaš, da si rojen kot ta ali oni, postaneš suženj tega ali onega. Bistvo suženjstva je zamišljati si, da si proces, tok, razvoj, da imaš preteklost in prihodnost, da imaš zgodovino. Vežeš se na nekaj, kar ti nisi in s tem izgubiš svobodo.

Bolečina te je otopila, napravila mlahavega in nesposobnega. Tvoja prva naloga je, da prepoznaš bolečino v tebi in okrog tebe; in tvoja naslednja naloga je, da se intenzivno lotiš osvoboditve. Sama moč želje te bo vodila; ne potrebuješ drugega vodiča.

Imaš dovolj energije za prvi korak. A vsak korak bo ustvaril dovolj energije za naslednjega. Energija pride z zaupanjem, zaupanje pa z izkustvom.

Do samospoznanja lahko prideš preko sadhane (duhovne prakse) - z leti samoodrekanja, kontemplacije in meditacije. Obstaja pa alternativa za to. To je verovanje, vera. Če si ne moreš zagotoviti zaupanja, spoznanja skozi naporno iskanje, potem se lahko poslužiš ideje, ki jo tukaj želimo podeliti z vami.

Ko spoznaš, da si ujetnik, suženj svojega uma, da živiš v izmišljenem svetu svoje lastne kreacije, se prebudi modrost v tebi.

Znamenja napredka v duhovnem življenju so: osvobojenost vseh napetosti ter zaskrbljenosti, občutek lahkotnosti in radosti, globokega miru znotraj in izobilja energije zunaj.

Bog in Resnica

Vse svete knjige pravijo, da je Stvarnik obstajal pred stvaritvijo sveta. Toda kdo lahko pozna Stvarnika? Samo tisti, ki je bil pred Stvarnikom - vaše lastno, resnično bitje, izvor vseh svetov z njihovimi ustvarjalci.

Ideja Gospoda kot Stvarnika je lažna. Ali dolgujem svoj obstoj nekemu drugemu obstoju? Ker "jaz sem", obstajam, vse "je", obstaja.

Oseba, iskalec mora dojeti, da je iskanje Realnosti, Resnice, Boga, ali guruja, iskanje samega sebe, lastne Biti. Vse je isto; ko najdete sebe, najdete vse.

Tudi vera v Boga je samo eden od korakov na poti. Naposled opustite vse, ker pridete do nečesa tako preprostega, da tega z besedami ne morete izraziti.

Biti rojen pomeni ustvariti ves svet okrog sebe, centra. Ali ste kdaj ustvarili sebe? Ali vas je kdo ustvaril?

S predstavo, da ste telo, se pojavi tudi predstava o svetu - in o Bogu (za katerega pravijo, da je ustvaril svet) - in s tem strahovi, religije, molitve, žrtvovanja, vse vrste sistemov; vse za zaščito in podporo ljudi-otrok, ki so preplašeni od svojih umov, pameti, zaradi čudes, ki jih ustvarjajo sami.

Usoda se nanaša le na ime in obliko. Ker vi niste niti telo niti um, usoda nima nadzora nad vami, vašo Bitjo. Vi ste popolnoma svobodni!

Vaša težava je v tem, ker si želite Resnico, a istočasno se je bojite.

Nepoznano je nejasno in s tem nevarno. Toda poznati Realnost, Resnico, pomeni biti v harmoniji, skladu z njo. A v harmoniji ni prostora za strah.

Okoliščine in pogoji bremenijo le tistega, ki ne pozna Resnice. Poznavalec Resnice ni pod njihovim vplivom. Edini zakon, po katerem se ravna, je zakon ljubezni.

Niti akcija, niti občutki, niti misel ne morejo izraziti Realnosti, Resnice. Resnica ni dogodek in ne more biti doživeta. Treba jo je opaziti, ne doživeti. Le neznanje lahko prepoznamo, opazimo, ne Resnice, realnosti.

Glede na to, da je ne moreš opredeliti z besedami, Resnica čaka, da jo izkusiš.

Resnica je stalna. Realno je nespremenljivo. Kar je spremenljivo, ni realno, resnično; kar je realno, se ne spreminja. Torej, kaj je v vas, kar se ne spreminja?

Dokler je tu hrana, sta tu tudi telo in um. Ko hrane ne uživate, telo umre in um se raztopi, izgine. Toda opazovalec ostane. Vi sami to dokazujete.

Ko bi ljudje vedeli, da se nič ne more zgoditi, dokler ves Univerzum tega ne omogoči, bi dosegli mnogo več z manj razsipanja energije.

Pripisovati pojavnosti resničnost je boleča napaka in vzrok vseh nesreč. Vi ste vse prežemajoča, večna in neskončna ustvarjalna duhovna zavest. Vse ostalo je omejeno in začasno. Ne pozabite, kdo ste!

Da bi spoznali sebe, je treba Bit soočiti z njenim nasprotjem - neBitjo. Želja vodi k izkustvu. Izkustvo vodi k presojanju, vezanosti, samorazumevanju, svobodi.

Za iskalca Resnice je samo ena meditacija - izogibanje temu, da ste skladišče misli. Biti prost misli je samo po sebi meditacija.

Šele, ko se osvobodite sveta, lahko storite kaj zanj. Vse dokler ste zapornik v njem, ste brez moči, da bi ga spremenil; karkoli storite, to le še oteži položaj.

Ko dojamete in spoznate, da vse prihaja iz vaše notranjosti in da svet, v katerem živite, ni projiciran vam, temveč ga projicirate vi sami sebi (v svojo zavest) - takrat vsi strahovi izginejo.

Dopustite, da se zgodi - karkoli že, naj bo dobro ali slabo. Toda ne dovolite sebi, da ste okupirani in vezani s tem, kar se dogaja.

Brez umirjenih ljudi - kako bi lahko imeli mir v svetu? Vse dokler se ljudje obnašajo tako kot se obnašajo, svet mora biti takšen, kot je.

Karkoli počnete s ciljem, da bi dosegli Resnico, vas bo privedlo do Resnice. Toda bodite resni in iskreni.

Karkoli se zgodi - spomnite se, da se to ne tiče vas, temveč gre le za vaš um in telo.

Ne morete govoriti o pričetku zavedanja. Same ideje o začetku in času so znotraj zavedanja.

Vedeti, da nič ne obstaja - je resnično znanje.

Osvoboditev je spoznanje, da ste iznad rojstev in smrti. S pozabo, kdo ste in s predstavo, da ste umrljivo bitje, ste si naprtili obilo trpljenja in čas je, da se prebudite iz teh slabih sanj.

Ambicija je nekaj osebnega, osvoboditev pa je svoboda od osebnega. V osvoboditvi izgineta oba – subjekt in objekt ambicije.

Ko enkrat občutite okus vašega lastnega bistva (Biti), ga boste našli povsod in vedno. Zato je pomembno, da ga spoznate. Ko ga spoznate, ga nikoli več ne boste izgubili.
...

V: Rekli ste, da je Bog ustvaril svet.
O: Zapomnite si, da je jezik (govor) instrument uma, um ga je ustvaril, zaradi uma. Ko dopustite, da obstaja vzrok, potem je Bog glavni vzrok, svet pa posledica (stvaritev). Oba se razlikujeta, a nista ločena.

V: Ljudje govore o videnju Boga.
O: Ko vidite svet, vi vidite Boga. Ne morete videti Boga ločenega od sveta. Videti Boga izven sveta je biti Bog. Svetloba, s katero vidite Boga, je majhen madež: "jaz sem", navidez majhen, a vendar prvi in zadnji v vsakem dejanju spoznavanja in sprejemanja. Ljubiti in oboževati Boga je prav tako neznanje.

V: Toda Bog ni pojem. To je realnost iznad obstoja!
O: Lahko uporabite poljubno besedo. Vendar o čemerkoli lahko razmišljate v stilu - jaz sem iznad tega.

V: Ali moram videti svet, da bi nato videl Boga?
O: Kako drugače? Če ni sveta, tudi ni Boga.

V: Bog me je ustvaril in on me bo tudi varoval.

O: Obstajajo brezštevilni Bogovi, vsak v svojem lastnem vesolju. Oni ustvarjajo in preobražajo večno. Ali boste čakali nanje, da vas rešijo? To, kar vam je potrebno za odrešitev, je že znotraj vašega dosega. Izkoristite to, raziskujte tisto, kar poznate, do skrajnosti in dosegli boste nepoznane ravni vašega bitja. Pojdite dalje in nepričakovano bo spremenilo vaš sedanji svet.

V: Kaj ostane po smrti?
M: Vi ostanete kot čisto (resnično) bitje.
Tisto, kar umrli misli o sebi da je, pred smrtjo, nadaljuje z obstojem tudi po smrti. Njegova predstava o sebi živi naprej.

Ideja "jaz sem"

Občutek "jaz sem" je manifestacija globljega vzroka, ki ga lahko imenujete (pravi) Jaz, Resnica, Bog, Realnost ali kako drugače.

Vse temelji na ideji "jaz sem". Proučite, raziščite jo zelo natančno in pazljivo. Ta ideja je koren vseh težav. To je tista ločnica, ki vas loči od realnosti, resnice. Realno je znotraj in zunaj, a ločnica ni realna, resnična.

Stališče, ideja "jaz sem", ni misel v umu.

Ideja "jaz sem" se ni rodila z vami. Vi bi lahko živeli povsem dobro tudi brez nje. Prišla je kasneje, zaradi vaše identifikacije s telesom. Ustvarila je iluzijo, prevaro o ločenosti, tam kjer ločenosti ni. Iz vas je napravila tujca v vašem lastnem svetu in ustvarila svet sovraštva in odtujenosti.

Občutek "jaz sem" ni neprekinjen. Je koristen indikator; kaže, kje je treba iskati, a ne, kaj iskati.

Vse dokler imaš lažni "jaz", ki ga je treba ščititi, moraš biti nasilen.

Tudi brez občutka "jaz sem" se življenje nadaljuje. Obstajajo trenutki, ko smo brez občutka "jaz sem", v miru in sreči. S povratkom "jaz sem" se prično težave.

Ker je ideja "jaz sem" lažna, se želi nadaljevati, trajati. Resničnost ne teži k temu, da se nadaljuje - ker se pozna kot neuničljiva, je nezainteresirana za uničenje oblik in izraza. Da bi okrepili in stabilizirali idejo "jaz sem", delamo razne stvari - a vse zaman, ker se "jaz sem" ponovno gradi iz trenutka v trenutek. To je neprekinjen posel in edina radikalna rešitev je občutek ločenosti "jaz sem takšna in takšna osebnost" dokončno razbliniti, razpršiti.

Prisotnost persone, osebe, je tisto, kar ustvarja težave. Uvidite, da ne obstaja nekaj takšnega kot popolnoma ločena osebnost in vse postane jasno.

Zavedajte se, da niti ena ideja ni vaša lastna, vse prihajajo od zunaj.

Neskončnosti in tistega, kar nima omejitev, ni mogoče izkusiti, ker nima meja. Posameznik lahko edino »je«, ne more pa vedeti, kaj je. Lahko pa ve, kaj ni. A povsem gotovo ni nič od tega, kar se nahaja v njegovi zavesti, ki je neprestano v gibanju.

Vprašanje: Kako naj se človek osvobodi občutka "jaz"?

Odgovor: Če se želite osvoboditi občutka "jaz", se morate z njim ukvarjati. Opazujte ga v delovanju in v miru, kako se pojavlja in izgine, kaj želi in kako to dobi, vse dokler ne vidite jasno in vse dokler ne razumete popolnoma.

...

V: Kako naj človek spozna sebe?
O: Lahko vam povem le iz lastnega izkustva. Ko sem srečal mojega guruja, mi je dejal: "Ti nisi tisto, kar misliš o sebi, da si. Najdi tisto, kar si. Opazuj občutek "jaz sem", odkrij svoj resnični, pravi Jaz". Jaz sem ga poslušal, ker sem mu verjel. Delal sem, kar mi je rekel. Ves svoj prosti čas sem preživel z gledanjem vase v tišini. Potreboval sem le tri leta, da sem spoznal svojo resnično naravo.

V: Ali je prej nastala Bit ali želja?
O: Ko se v zavesti pojavi posamična Bit, skupaj z njo v umu nastanejo tudi ideje o tem, kar si in kar naj bi bil. To s seboj prinaša željo za delovanje in tako sproži proces nastajanja. Ta prividno nima niti začetka niti konca, ker ponovno začenja v vsakem trenutku. Z izgonotjem zamišljanja in želja preneha tudi obstoj, a bivanje se tako potopi v čisto Bit, ki se ne da opisati temveč samo izkusiti.

V: Imam določene spiritualne ambicije. Ali moram delati na njihovi izpolnitvi?
O: Ni duhovne, spiritualne ambicije. Vse ambicije so v korist "jaz sem". Če si želite resničnega napredka, morate opustiti vse ideje o osebnih uspehih.
Ambicije t.i. yogijev so nesmiselne, absurdne. Želja moškega po ženski je nedolžna sama po sebi v primerjavi s pohlepom po večni osebni blaženosti.

V: Kakšen trening je potreben za dosego samouresničitve?
O: Trening ni potreben. Zavest je vedno z vami. Isto pozornost, ki jo usmerjate v zunanjost, preusmerite navznoter, znotraj vas. Nikakršna nova ali posebna vrsta zavesti ni potrebna.

Znanje

Znanje o realnem, o Biti, je stanje uma. Poučevanje drugih je gibanje v svetu dualnosti. To je nekaj, kar zanima um. Znano je samo oblika, znanje pa je samo ime. Znalec je stanje uma. Resnica je iznad uma.

Lahko uredite besede in jim v diskusiji date pomen, a ostaja dejstvo, da je to mentalno znanje oblika neznanja. Tudi najpreciznejši načrt je le papir. Vse znanje je v spominu; gre za prepoznavanje, medtem ko je realnost iznad dualnosti znalca in znanega.

V: Bez dvoma je vsakomur zelo prijetno slišati, da je tiha priča in univerzalna energija. A kako iz verbalne trditve preiti do neposrednega znanja? Slišati ni isto kot vedeti!
O: Preden karkoli spoznaš neposredno, neverbalno, moraš spoznati spoznavalca. Doslej si menil, da je to um, a preprosto ni tako. Um te oblega s slikami in idejami, ki puščajo sledove v spominu. Ti misliš, da je spomin isto kot znanje. Toda resnično znanje je vedno sveže, novo, nepričakovano. Izvira znotraj. Ko veš, kaj si, si hkrati tudi to, kar veš. Med znanjem in bitjo ni razkoraka.

V: Kako prepoznati resnico?
O: Vi menite, da je realnost dostopna skozi mentalno znanje, in s tem bi uvedli znalca in realnost iznad realnosti! Ni nujno, da je resnica znana. Neznanje in znanje sta v umu, ne v realnem.

V: Če ne obstaja nekaj takšnega kot znanje o realnosti, resnici, kako jo potem doseči?
O: Ne morete spoznati, doseči nekaj, kar je že v vas. Vaše spoznavanje vas oddaljuje od cilja. Odstopite od ideje, da resnice niste našli in le dopustite, da ta pride v središče vaše pozornosti, tukaj in zdaj, z odstranjevanjem vsega, kar pripada umu.

V: Ko odide vse, kar lahko odide, kaj ostane?
O: Praznina ostane, duhovna zavest, prebujenost ostane. To je, kot bi vprašali, kaj ostane od sobe, ko odstranite vse pohištvo. Najuporabnejša, najkoristnejša stvar - soba ostane. In ko porušite še zidove, ostane prostor. Iznad prostora in časa je tukaj in zdaj Realnost, Resnica.

V: Ali opazovalec ostane?
O: Vse dokler obstaja mentalna zavest, je njena priča - opazovalec tudi tu. Oba se pojavita in izgineta skupaj.

V: Če je opazovalec tudi minljiv, zakaj mu je namenjena tolikšna pozornost?
O: Zato, da odžene, razpodi čarovnijo, bajalico znanega, privid, da je le opaženo resnično.

V: Opažanje je primarno, opazovalec - sekundaren?
O: To je srce stvari, problema. Dokler verjamete, da je le zunanji svet realen, ostajate njegov ujetnik. Da bi postali svobodni, morate vašo pozornost usmeriti na "jaz sem", na opazovalca. Seveda, znalec in znano nista dva, toda, da se razbline čarovnijo znanega, mora znalec stopiti naprej, v prvi plan. Noben od njiju ni primaren, oba sta refleksije, odraza v spominu nedoločenega izkustva, vedno novega in vedno v sedanjosti, neprehodnega, hitrejšega od uma.

V: Če je življenje tako čudežno, kako je sploh nastalo neznanje?
O: Želiš zdraviti bolezen, a nisi videl pacienta. Prieden pričneš postavljati vprašanja o neznanju, zakaj najpej ne raziščeš, kdo je nevednež? Ko rečeš, da si nevednež, ne veš, da si trenutno stanje svojih misli in občutkov obremenil s konceptom neznanja. Preveri jih tako kot se dogajajo, povsem se osredotoči nanje in odkril boš, da neznanje ne obstaja, temveč le nepazljivost. Usmeri pozornost na tisto, kar te zaskrbljuje, to je vse. Skrb je konec koncev mentalna bolečina, a bolečina je neizogibno poziv k pozornosti. V trenutku, ko usmeriš pozornost na ta poziv, ta izgine in vprašanje neznanja se izgubi. Namesto da čakaš odgovor na svoje vprašanje, odkrij kdo je tisti, ki ga postavlja in kaj ga k temu sili. Zelo hitro boš ugotovil, da je to um, ki ga preganja strah pred bolečino. A v strahu obstaja spomin in predvidevanje, preteklost in prihodnost. Pozornost te vrača v sedanjost, v zdaj. Prebivanje v sedanjem trenutku je stanje, ki nam je vedno blizu, čeprav ga redko opazimo.

O umu

Svet je produkt uma. Tisto, kar pojmuješ kot svet, je v resnici tvoj lastni um. Um in svet nista ločena.

Um se dogaja tebi, a ne ti njemu. Glede na to, da sta čas in prostor v umu, si ti nad njima, večen in povsod prisoten. To je razsvetljenemu človeku tako jasno, kot dejstvo, da se lahko giblje v prostoru.

Opazovano, opazovanje in opazovalec so mentalni konstrukti.

Čas, prostor in vzročnost so mentalne kategorije, ki se pojavljajo in izginjajo z umom.

Oboje, um in telo sta prekinjeni, izmenični stanji. Vsota celote teh odsevov in pojavov ustvarja iluzijo obstoja.

Mi se nahajamo znotraj omejitev uma. V resničnosti se nič ne dogaja, ni preteklosti, ni prihodnosti; vse se pojavlja in nič ni, ne obstaja.

Um je prevarant, slepar. Bolj ko je videti pobožen, večja je izdaja, močnejše je slepilo.

Zakonita, prava funkcija uma je, da vam pove, kaj on ni. Toda, če želite pozitivno znanje, se morate dvigniti nad um. Kultiviran um ni mrtev.

Kar um ustvari, kar si izmisli, to um tudi uniči in zavrže. Toda Resnično, realno, ni izmišljeno, ni ustvarjeno in ne more biti uničeno. Držite se tistega, nad čimer um nima moči.

Absolutno je kraj, kjer se rodi opažanje. Absolutno ga omogoči. Analiziranje stvari vas ne privede nikamor. V vas je tisto bistvo obstoja, ki je iznad razumevanja uma.

Mi smo že svobodni "tukaj in zdaj". Le um je tisti, ki si predstavlja, da je v suženjstvu.

Vaš um je samo s stvarmi, ljudmi in idejami, nikoli z vami samimi. Privedite sebe v gorišče (središče, fokus), zavedite se svojega lastnega obstoja. Poglejte, kako delujete, opazujte motive in rezultate vaših akcij. Proučujte zapor, ki ste ga zgradili okrog sebe nenamerno.

Ko spoznate resnico, da je svet poln trpljenja, da biti rojen pomeni neprilike, težave, boste našli moč in energijo, da greste preko tega.

Ko najdete sebe, spoznate, da ste onkraj objektov, stvari, da ste oboje; subjekt in objekt obstajata v vas, a vi niste niti prvo niti drugo.

Prost si tistega, kar si razumel. Zunanjim izrazom svobode je potreben čas, da bi se mogli pokazati, a so že prisotni. Ne pričakuj popolnosti. V pojavnem svetu ni popolnosti.

Dejstvo je, da je le majhna razlika med zavednim in nezavednim – oba sta v osnovi eno in isto. Budno stanje se razlikuje od globokega spanja le po prisutnosti opazovalca, priče. Žarek zavesti osvjetljuje del našega uma in ta del postanejo naše sanje ali budna zavest, a sama zavest se pojavlja kot priča. Priča običajno pozna le zavedanje.

Sadhana (duhovna pot) je v tem, da se priča najprej vrne v zavest o samem sebi, preko nje pa v čisto zavest.

Zlo je smrad uma, ki je bolan. Ozdravite vaš um in prenehal bo ustvarjati izkrivljene, bolne, lažne slike.

Vse bolezni pričnejo v umu. Najprej poskrbite za um, poiščite in izbrišite vse slabe ideje in emocije. Zatem živite in delajte, ne ozirajoč se na bolezen in več ne mislite nanjo. Z odpravo vzroka se bo rezultat, učinek zagotovo pojavil.

...

V: Obkrožen s svetom, polnim skrivnosti in nevarnosti, kako naj bom brez strahu?
O: Tudi vaše malo telo je polno skrivnosti in nevarnosti, pa vendar se ga ne bojite, ker ga obravnavate kot vaše lastno. Tisto, česar ne veste, je, da je ves Univerzum vaše telo in vam se ga ni treba bati.

V: Če sem jaz onkraj uma, kako lahko spremenim sebe?
O: Kje je potreba, da bi kaj menjali? Um se spreminja ves čas, neprestano. Opazujte ga nepristransko, brez čustev; to je dovolj, da ga pomirite. Ko je umirjen, se lahko povzpnete preko njega. Ne držite ga aktivnega ves čas. Zaustavite ga in samo - bodite. Če mu boste omogočili, da počije, bo postal urejen in bo ponovno pridobil svojo čistost in moč. Neprestano mišljenje ga dela popadljivega.

V: Kako se stanje mojega uma odraža na meni?
O: Istovetenje z umom te dela srečnega ali nesrečnega. Upri se zasužnjevanju uma, spoznaj, da si svoje omejitve ustvaril ti sam, stri okove privlačnosti in odbojnosti. Imej na umu svoj cilj svobode vse dokler ne spoznaš, da si že svoboden, da svoboda ni nekaj, kar je mogoče zaslužiti v oddaljeni prihodnosti z bolečimi napori, temveč, da je ona tvoja last, ki jo vedno lahko izkoristiš! Osvoboditev ni doseganje svobode, temveč gre za pogum, ki ti omogoča verjeti, da si že svoboden in da deluješ v skladu s tem.

V: Če so oblike stvari le pojavnost, kaj so v realnosti?
O: V realnosti obstaja le opažanje. Opazovalec in opazovano sta pojma, dejstvo opazovanja je stvarno.

V: Ni mi jasno, ali je univerzum ustvaril mene ali sem jaz ustvaril univerzum?

O: "Jaz sem" je vedno prisotno dejstvo, a ideja "jaz sem ustvarjen" je le ideja. Niti Bog niti univerzum ti nista prišla povedati, da sta te ustvarila. Um, obseden z idejo vzročnosti, si izmišlja ustvarjanje in potem se sprašuje, kdo je ustvarjalec. Prav on je ustvarjalec. No, niti to ni popolna resnica, ker sta tisti, ki ustvarja, in tisto, kar je ustvarjeno, eno.

V: Ali obstaja svet tudi iznad, oziroma izven uma?
O: Prostor in čas se nahajata v umu. Kam bi sicer umestili super-mentalni svet? Obstaja mnogo ravni uma in vsaka projicira svojo verzijo sveta, pa vendar se vse nahajajo v umu in on je njihov ustvarjalec.

V: Ali potrebujem um, da bi spoznal sebe?
O: Vi ste iznad uma, toda vi veste, kar veste, z vašim umom. Očitno so širina, globina in značaj znanja odvisni od instrumenta, ki ga uporabljate. Izboljšajte vaš instrument in vaše znanje se bo izboljšalo.

Dopustite vaši prebujenosti, duhovni zavesti, da deluje, in ne vašem umu. Um ni pravi instrument za to nalogo. Brezčasno, večno, lahko dosežete le z večnim. Vaše telo in vaš um – oba sta podrejena času; samo duhovna zavest, je večna; in hkrati tudi v sedanjosti, večnem seadaj.

V: Želite reči, da je največji del posla storjen z nedelom, neaktivnostjo?
O: Natančno tako. Morate razumeti, da ste ustvarjeni za razsvetlitev, da vam je ta usojena. Sodelujte z vašo usodo, ne delujte zoper njo, ne preprečujte je. Dovolite razsvetljenju, da se zgodi. Vse, kar morate storiti, je, da posvetite pozornost oviram, ki so plod vašega uma.

V: Kako bom prepoznal stanje razsvetlitve, ko ga dosežem?
O: Takrat ne bo nobenega strahu več.

V: Ali ima v Univerzumu kaka stvar vrednost?
O: Da, moč ljubezni.

V: Kako vi gledate na svet?
O: Jaz vidim slikarja, ki ustvarja sliko. Sliko jaz imenujem svet, slikarja pa Bog. Jaz nisem niti eno niti drugo. Jaz ne ustvarjam, niti nisem ustvarjen. Jaz vsebujem vse, nič ne vsebuje mene.

V: Znanost je prišla do čisto drugačnih zaključkov; svet obstaja kot nekaj konkretnega, stvarnega in neprekinjenega, medtem ko je človek stranski produkt evolucije živčnega sistema.
O: Kar je, to je. Ni niti subjektivno, niti objektivno. Materija in um nista ločena, sta vidika ene same energije.
Glejte na um kot na funkcijo materije in dobili boste znanost;
Glejte na materijo kot na produkt uma in dobili boste religijo.

V: Kaj pride prej, um ali materija?
O: Ne eno ne drugo, ker se nobeno ne pojavi samo. Materija je oblika, um je ime. Skupaj ustvarjata svet. Realnost je vseprežemajoča, čisti obstoj - duhovna zavest, prebujenost - blaženstvo, samo vaše bistvo.

Se nadaljuje

| Več...

Komentarji (0)

Ime

Komentar

zmanjšaj | povečaj

Strinjam se s pogoji uporabe Pravila uporabe.

Dodaj komentar Preview