Odlomki iz knjige "Jaz sem to"( I am that, Razgovori z Nisargadatta Maharajem)

1.del

Dokaz Resnice je v njenem vplivu na poslušalca. Resnica v poslušalcu ustvari globoko, trajno spremembo, v globini njegovega bitja, in o tem v njem ni dvoma.

Svet in um sta stanji bitja. Najvišji (Duh) ni stanje. On presega vsa stanja, a ni stanje nečesa drugega. On je popolnoma bezvzročen, neodvisen, popoln sam po sebi, izven časa in prostora, uma in materije.

Spremenljivo, minljivo je tisto, kar umre. Nespremenljivo niti ne živi, niti ne umre; je večna priča življenja in smrti. Ne morete ga imenovati mrtvo, ker se zaveda, niti živo, ker se ne spreminja.

Biti živo bitje ni končno stanje, obstaja nekaj iznad tega, mnogo več, kar ni niti bitje niti nebitje, niti živo niti neživo. To je stanje čiste zavesti, iznad omejitev prostora in časa. Ko opustimo utvaro, da je telo - um obstoj, smrt izgubi svojo grozljivost in postane del življenja.

Eno je gotovo: stvarnost ni imaginarna (zamišljena), to ni proizvod uma. A tisto, kar se dogaja v umu, so le iluzije, zaradi omejenosti popačene slike stvarnosti.

Kamorkoli greš, ves čas nosiš s seboj občutek prisotnosti tukaj in v tem trenutku. To pomeni, da si neodvisen od prostora in časa, da sta v tebi, a ne ti v njima. Vendar pa ti tvoje istovetenje s telesom, ki je seveda omejeno s prostorom in časom, daje občutek končnosti. V resničnosti pa si neskončen (prisoten povsod) in večen (brezčasen). A do tega spoznanja ti brani um, ki je stvarnost ukrojil v skladu s svojo omejenostjo. Toda ti nisi um; le (zmotna) predstava, kaj si, je njegov izdelek.

Živimo, ker hrepenimo za čutnim obstojem.

V naravi ni prostora za kaos. Kaos obstaja le v umu človeka.