Um - sluga, ki je postal gospodar

Če bi lahko govorili o krivcih, da človek (še) ni Človek, potem bi bil um nedvomno med glavnimi kandidati. Um, ki je omejeno orodje zavesti, je postal tako pomemben, da smo se pričeli z njim istiti, in to tako zavzeto, da smo pozabili svoje pravo poreklo. Nič presenetljivega, kajti kar si, je nemogoče popisati z besedami in razumeti z umom; lahko le poveš, kaj nisi. In ravno tu leži njegova bodoča vloga: namreč, da ti pomaga dojeti, kaj nisi.

Toda um gledati v negativni luči bi bila napaka; on je namreč nenadomestljiv pripomoček zavesti, ki s pomočjo mentalnih kategorij - prostora, časa in vzročnosti, naslika na platno tvoje zavesti prizore, ki jih imenuješ svet.

Um ima zelo težavno in po svoje nehvaležno nalogo: neomejeno, brezčasno realnost (domovanje naše Biti) mora z orodjema čas in prostor prividno skrčiti na omejen pojavni svet, kakršen se kaže tvoji zavesti. (Kako bi lahko s končnim umom dojel nekaj neskončnega?) Ker se pri tem krčenju marsikaj izgubi, ta svet, v nasprotju z Absolutom, ni svet popolnosti; v manifestiranem, materialnem svetu ni nič popolnega. Omejevanje, končnost je potrebna za spoznavo, kajti iz končnega se mnogo leže lahko kaj naučiš. Ob delujočem motorju težko spoznaš njegov ustroj. Če pa ga ustaviš in razstaviš na sestavne dele, lahko natančno preučiš njegove mehanizme.

Svet ti ni projiciran od zunaj temveč ti ga (od znotraj) projicira um. Ker je svet konstrukt uma, ga vsak človek vidi nekoliko drugače. Um in svet nista ločena; eden brez drugega ne moreta obstajati. Čas, prostor in vzročnost se pojavljajo in izginjajo z umom. Um sestavi svet iz delcev zavesti - podobno kot je dogajanje na filmskem platnu sestavljeno iz svetlobe.

Prostor in čas sta potrebna, da je možno opaziti spremembo in ločiti vzroke od posledic. Če se predmet premakne, spremeni lego v prostoru. Ko se je premikal, je opravil pot, ki se odrazi v porabi časa. Čas omogoči, da slika pred trenutkom ni enaka sliki ta trenutek. Tako je možna primerjava in vpeljava (navidezne) vzročnosti. V Absolutu časa ni. Vse je prisotno istočasno.

Zaradi prividne skrčitve neskončnosti na končnost se pojavita dva nujna dogodka - pričetek in konec, kar za živa bitja pomeni - rojstvo in smrt. Vse v manifestiranem svetu je obsojeno na ta dva dogodka. Kar je rojeno, mora umreti. Toda končnost je le prividna in neskončnost se v našem svetu odrazi tako, da se (končni, časovno omejeni) dogodki ponavljajo brez konca. Tako je smrt le pričetek novega življenja, en pojav se pretvori v drugega, en zaključen ciklus sproži novega itd.

Med zavednim in nezavednim je le majhna razlika. Budno stanje se razlikuje od sanj ali globokega spanja le po prisotnosti opazovalca, priče. Predstava, da se stanje zavesti bistveno razlikuje od sanj, je zmotno; v obeh primerih je resnično zavedanje svojega bistva (svoje Biti) odsotno. Žarek zavesti osvetljuje del uma in ta del postanejo sanje ali budna zavest, a sama zavest se pojavlja kot opazovalec, priča.

Resnično buden si takrat, ko opažaš svoje neomejeno, brezčasno bistvo. To se zgodi le takrat, ko utišaš neumornega tvorca iluzij - tvoj um.