Indija velja za mater sveta in duhovno zibelko človeštva. Pravijo, da obiskovalec ob prvem stiku z njo začuti njen mik in se znova in znova vrača k njej. V srcu "civiliziranega človeka" z zahodnega sveta zapusti močno sled, ki se odrazi v želji, ki jo želimo znova in znova potešiti. Ali je v tem kaj resnice?

Tega ne moreš vedeti vse dotlej, dokler tega ne preizkusiš na svoji koži. Tako sem prišel do odločitve, da deželo obiščem. V Indijo bi šel bogatiti moj duhovni svet in se ji odprl tako, da bi se lahko dotaknila globin moje duše. Zavedam se namreč, da smo na zahodu ujetniki uma, da smo zapostavili duhovno plat in postali kot ptice z enim krilom.

Na zahodu smo razvili intelekt, logiko in racionalno plat, močno pa zaostali pri intuiciji, introspekciji in stiku s svojim najglobljim bistvom. Razum in srce nista v ravnovesju, zato se vse bolj utapljamo v vrtincu problemov, ki jih ne znamo več zajeziti. Zaslepljene z materialnostjo in dogajanjem zunaj nas nas je potegnilo v slepo potrošništvo, ki želi le kopičiti in kopičiti ter nas pušča vse bolj prazne in obupane. Temu lahko narediš konec le tako, da okrepiš srčno, čustveno in duhovno plat, to pa je laže narediti v okolju, ki je temu bolj naklonjeno kot naše.

Iz navedenih razlogov se nisem odločil za turistično potovanje po Indiji temveč - za obisk ašrama, duhovnega centra, kjer bi najtesneje lahko prišel v stik z bogastvom duhovne tradicije, pa tudi z energijami duhovnih učiteljev in aspirantov. Tu - sem si dejal - se bodo najlaže sesuli slonokoščeni stolpi okostenelih razumskih konceptov v moji glavi in bo najlaže prišlo do duhovne predaje, odpiranja srca in vzpostavljanja stika z modrostmi vzhoda.

Nekaj let je ta želja v meni le zorela, potem pa se je nenadoma razpletlo kar samo od sebe. Pojavila se je priložnost za obisk ašrama Gufa v Haidakhanu (ali Herakanu), na severu Indije, pod Himalajo, v bližini izvira svete reke Gautama Ganga (Ganges). To področje ob Gangi in hkrati pod sveto goro Kailash omenjajo kot najbolj sveto mesto na Zemlji in mesto duhovnega čiščenja. Ašram je postavil jogi in duhovni učitelj Babaji (1970-1984), ki zavzema posebno mesto med indijskimi duhovnimi mojstri. Nekateri ga imenujejo Maha avatar, drugi Velika manifestacija božanskega na Zemlji. Ne glede na versko, duhovno ali filozofsko ozadje častilcev, je Babaji napravil vse, da bi ljudem omogočil doživeti božansko enost kreacije in občutka lepote, harmonije, blaženosti in moči, ki so posledica življenja po načelu: resnica, preprostost in ljubezen. Ustvaril je Haidakhan kot model takšnega načina življenja z izjavo: »Tu se začenja novi svet«. Ašram se nahaja v neposredni bližini votline, kjer se je Babaji prvič pojavi.

Obisk v ašramu Gufa je v načrtu chine kluba (katere član sem postal tudi sam) vsako leto. Michelangelo Chiecchi s skupino kakih 30 članov, v kateri je največ Slovencev in Italijanov, je tam zelo zaželen in visoko cenjen gost.

Okoliščine so bile prijazne, kot sem si le mogel želeti: tokrat je bila organizacija potovanja še posebej ugodna, saj je bil let z Brnika, preko Pariza v New Delhi, trajanje obiska pa relativno kratko, 16 dni, a vendar dovolj dolgo za ustvarjanje pristnega stika.

Pri tem sem prihranil dan dopusta na račun prazničnega 31. oktobra; potovanje je bilo tempirano na zadnji dan oktobra, tik pred praznikom.

Fotografije:
zgoraj: lokalna lepotica z otrokom
sredina: Na odcepu proti goram in Haidakhanu
spodaj: Babaji-jev dom v ašramu