V besedilu o kozmologiji ste lahko prebrali trditev, da kaj zares »materialnega« ne obstaja. So le vtisi, predstave o nečem, kar niha z nekoliko drugačno frekvenco kot druge, nefizične predstave. Vse, kar doživljamo kot »materialno stvarnost«, so iluzije, ki smo jih »vzeli tako zares«, da si domišljamo, da so resničnost.

Ko se zavedate iluzornosti tistega, kar doživljate, veste, da je film, ki ga doživljate, posledica vašega izbora (čeprav nezavednega), zaradi doseganja določenih spoznanj. Pri običajnem doživljanju »resničnosti« pa tega občutka ni in zdi se vam, da nekdo ali nekaj upravlja z vami. Predstave in iluzije se vzročno povezujejo, tako kot misli, na katerihtemeljijo. Ena povzroči drugo in tako lahko nastanejo zelo zapleteni konstrukti. Tiste predstave, ki so zgrajene iz misli, ki ne ustrezajo resničnim dejstvom, so napačne, lažne, a se tega med doživljanjem ne zavedamo. 

Naša primarna želja (Stvarnikov namen) je prepoznati tisto, kar v resnici smo, zato moramo najprej ustvariti izkušnjo tistega, kar nismo. Kar take izkušnje ne moremo doživeti v končni resničnosti, jo moramo s pomočjo iluzije. Problem pa je v tem, da iluzijo zamenjamo z resničnostjo. Kot bi se pretvarjali, da ste jezni, da bi nekdo postal bolj prizadeven (ustvarjali bi iluzijo), potem pa bi se v resnici razjezili. Tako pripomoček postane izkušnja. Izkušnja, ki (lahko) ustvarja trpljenje. In daje vtis, da

smo žrtve – okoliščin, interesov, posameznikov… In tako smo mi, ki bi lahko kot mojstri kreiranja stvarnosti po lastnih željah, postali žrtev lastnih utvar. Utvar, ki nas vse bolj utesnjujejo, oddaljujejo od Stvarnika in ne pustijo živeti. Tako preprosto je to.

Ob razvoju te civilizacije je prišlo do ustoličenja nekaterih temeljnih predstav oz. iluzij, ki so napačne. Utvare, ki se nanašajo na fizični obstoj, so: obstaja potreba, obstaja neuspeh, obstaja ločenost, obstaja pomanjkanje, obstajajo zahteve. Tem se pridružujejo še utvare, ki se nanašajo na nefizične stvarnosti: da obstaja sodba, obsodba, pogojnost, večvrednost in nevednost.

Strah kot čustvo je posledica vseh navedenih iluzij. Posebno iluzija ločenosti ima odločilen pomen. Videli bomo, da vse iluzije izvirajo iz temelje in največje iluzije: o potrebi.

Če želimo strah razbliniti, moramo pogledati prek iluzij, ki jih je ustoličila naša civilizacija.