Adam in bogovi (2. del)

Pomena sumerske civilizacije in njenih dosežkov, ki so temelji celotne današnje zahodne družbe, ni mogoče zanikati. Če pristanemo na tezo, da se do teh pridobitev, ki so vzniknile praktično čez noč, niso mogli dokopati sami, je razumljivo, da je zadaj višja inteligenca njihovih "bogov", ki jih je zamenjal kasnejši krščanski Bog. Za nas je potemtakem zelo zanimivo izvedeti, kako so ti bogovi razlagali nastanek našega sveta. Vse to je namreč natanko popisano v sumerskem epu Enuma Elish.

Kot je razbrati iz epa, je bil planet Zemlja predmet intervencij Nefilov, ki so v času ledene dobe pred 450.000 leti pognali procese za hitrejši razvoj planeta in vzpostavitev bivalnih pogojev na Zemlji, pred kakimi 300.000 leti pa tudi pospešili razvoj človečnjaka, da je čez noč postal razumen Homo Sapiens.

Znanost o sončnem sistemu

Leta 1772 je astronom Bode empirično ugotovil zakonitosti orbit planetov. Empirične meritve so njegovo teorijo potrdile. A ne brez izjeme: med Marsom in Jupitrom bi se moral nahajati še en planet (tega znanost do danes še ni potrdila, a na njegovi orbiti so astronomi precej pozno odkrili mali asteroid Ceres in zatem še cca 3000 manjših asteroidov.) in še eden za Saturnom (Uran so odkrili šele l. 1781, leta 1864 pa Neptun). Znanost ne zna razložiti te anomalije.

V sumerski kozmologiji te "napake" ni, saj naj bi se, še preden je bila ustvarjena Zemlja, med Marsom in Jupitrom nahajal planet Tiamat (sicer imenovan tudi Maldek ali Marduk), ki je bil planet, v celoti prekrit z vodo. Voda je, kot vemo, bistven pogoj za razvoj življenja. Tiamat je ženski element (tudi ime je žensko), element vode in življenja. Planet, iz katerega je nastala Zemlja (glej v nadaljevanju), je bil ob razvoju našega osončja, ob trku z velikim nebesnim telesom uničen, njegove vode pa so obdarile številne planete in asteroide, zato - prav po zaslugi Tiamat - voda nikakor ni redek pojav v našem osončju.

Astronomska znanost še ni korigirala nekaterih teorij, ki so se izkazale v nasprotju s kasneje ugotovljenimi dejstvi, ki so plod raziskovanja vesolja z umetnimi sateliti. Ne zna pojasniti nekaterih "eksotičnosti" v našem sončnem sistemu, retrogradnega gibanja ali nagnjenosti nekaterih nebesnih teles, nastanka Meseca... Vzemimo primer orbite Plutona - njena ekscentričnost (17 stopinj) je tolikšna, da ima obliko elipse. Pluton je tako edini planet, ki prehaja skozi orbito nekega drugega planeta, Neptuna. Problem je tudi z Mesecem; kot je ugotovljeno, je struktura kamnin Meseca bistveno drugačna od strukture Zemlje, zato teorija o skupnem izvoru ne pije vode. A druge razlage še ni. Mesec je utrpel številne trke, a ne vemo, s kom in od kdaj.

Sumeri so bili sposobni na vsa ta vprašanja odgovoriti s prepričljivimi odgovori. Čeprav niso poznali astronomskih teleskopov in instrumentov. A njihovo znanje ni zraslo na lastnem zeljniku.