Človeštvo se vse intenzivneje sooča s številnimi preizkušnjami, ki ga vodijo v spremembo odnosa do sebe in stvarstva v celoti. Ob podrobnejšem vpogledu se zdi, da se je človeška civilizacija ujela na svoj trnek: ujeta je v programe kopičenja, ki prinašajo moč manjšini in nemoč večini, vse večjo polarizacijo in stisko ter rušenje ravnovesij na planetu.

V tem sestavku bo tekla beseda o poštenejšem odnosu do svetovne naravne dediščine in naravnih bogastev in o ustreznejšem ekonomskem ravnanju v svetovnem merilu. Človeške potrebe in želje lahko izpolnjujemo le v obsegu, ki ga dopuščajo materialni viri planeta. Doslej so bile upoštevane predvsem želje bogatih, ki se pri izkoriščanju virov vedejo popolnoma neodgovorno in brezobzirno, saj menijo, da si lahko ustvarjajo dobičke z brezvestnim ropanjem narave. Takšna praksa vodi v krizo. Danes se skoraj nihče ne ukvarja z vprašanjem, kako urediti svet, da bodo zadovoljene osnovne življenjske potrebe vseh prebivalcev planeta, ob hkratnem upoštevanju ekološkega ravnovesja planeta. Kljub nasprotnim trditvam je virov za preživetje človeštva, ob ohranitvi planetarnega ekološkega ravnotežja, dovolj, če v bodoče računamo tudi s prerazporeditvijo ter smotrno poraba virov, ki jih sedaj zametujemo. Treba bo reagirati, kajti pomanjkanje vode, hrane in energetskih virov se že nakazuje – kaže, da bo z njim resno obremenjena že naslednja generacija.

Rešitev je v spremembi ekonomskega razmišljanja in delovanja. Kot smo ugotavljali že v predhodnem sestavku, mora ekonomija kot materialni temelj delovanja in obstoja človeštva, služiti zadovoljevanju potreb vseh ljudi, ob hkratnem zagotavljanju etičnega odnosa in ekološkega ravnotežja na planetu.
Sprejeti moramo dve preprosti načeli: so-delovanja in delitve dobrin, vse ostalo je stvar izvedbe. Nenazadnje moramo končno sprejeti dejstvo, da vsi živimo na enem planetu in smo zanj so-odgovorni. Lotiti se moramo globalizacije v pravem pomenu besede.