Znova v materializem

Karl Marx (1818-1883) je s svojimi idejami v zelo kratkem času dosegel večji odziv kot katerikoli filozof v zgodovini. Kakih 70 let po njegovi smrti so kaki tretjini človeštva zavladale vlade, ki so se imenovale marksistične. Marx je bil prepričan, da je znanstveno utemeljil zakone zgodovinskega razvoja človeštva in s tem omogočil napoved prihodnjega razvoja z znanstveno natančnostjo.

Njegov nauk, marksizem, temelji na filozofski misli, ki je Heglovska do številnih podrobnosti, ima pa pomembno razliko, ki izvira od (prav tako levega Heglovca) Feuerbacha: dejanskost po Marxu ni sestavljena iz duhovnega, kot je trdil Hegel, temveč iz materialnega. Zato je Marx materialist, njegov nauk pa »dialektični materializem«. V industrijski kapitalistični družbi svojega časa je videl zadnjo stopnjo zgodovinskega razvoja pred nastankom brezrazredne družbe, socializma. Revolucija – spor med kapitalisti in delavskim razredom, naj bi bila vrhunec, po katerem ne bi bilo nobene dialektične spremembe več. Delitev družbe na razrede naj bi se končala, ljudem naj ne bi bilo več treba vladati. Seveda se prihodnost ni odvijala v skladu s to vizijo, za katero je verjel, da je znanstvena.

Ker so marksisti svoj nauk imeli za znanstvenega, absolutno zanesljivega, so bili neznansko netolerantni do drugače mislečih. Znanost, modernizacija, biti na strani prihodnosti – vse to je skoraj hipnotično privlačilo številne intelektualce in spodbudilo najobsežnejšo revolucijo vseh časov – komunistično revolucijo v Rusiji. Pretresljiv dokaz, kako praktično pomembno vlogo imajo ideje v dejanskem svetu!

Žal je povsod tam, kjer so marksistična politična gibanja prišla na oblast, nujno in brez izjeme zavladala diktatura birokracije, to je družba, ki ni bila niti najmanj podobna tisti, ki jo je obljubljal Marx. V njegovi ideji se je skrivala napaka: ali je dejanskost res materialna? So ljudje, ki jih mami čar materialnosti, res primeren »material« za brezrazredno družbo?

Po Marxu se je pojavil filozof, ki se je lotil področja morale in vrednot: Friedrich Nietzsche (1844-1900). Napadel je navezanost na obstoječ sistem vrednot, ki izvira iz stare Grčije in iz judovsko-krščanske tradicije, se pravi iz družb, ki so popolnoma drugačne od današnje. Krščanska tradicija namreč poudarja suženjsko moralo, ponižnost, šibkost, tolerantnost kot vrednote, kar je v nasprotju s tistim, kar opažamo v naravi in tudi v nasprotju s karakteristikami, potrebnimi za uspeh. Menil je, da moramo poiskati primernejši sistem vrednot. Zakaj ne bi raje spoštovali pogum, nadarjenost, drznost, junaštvo, domiselnost in kljubovalnost, ki označujejo »nadčloveka« z »voljo do moči«? Človek bi si moral »upati postati to, kar je«.

Nietzsche se je strinjal s Schopenhauerjem, da ni Boga in ne brezsmrtne duše, vendar je v nasprotju z njim menil, da je fizični svet ves svet, ki obstaja. Zato vrednote ne morejo biti nekaj transcendentnega. »Treba se je soočiti z najtežavnejšimi in najneprijetnejšimi resnicami o nas samih in jim pogledati naravnost v oči«, je dejal.

Čeprav je Nietzsche nacizem odklanjal in preziral, so bile njegove ideje in zamisel o nadčloveku odlična podlaga fašistični filozofiji. Nietzsche je sicer pri eksistencialističnih filozofih sprožil obravnavo moralnih vprašanj, kar traja še danes. Zelo močno je vplival tudi na umetnost, sicer pa je bil tudi sam eden največjih literarnih umetnikov med filozofi.