Vizija celotne resničnosti

Zares globoko spoznanje o duhovnem ozadju stvarnosti je moralo počakati na Juda Benedikta Spinozo (1632-1677), ki je ena najbolj cenjenih osebnosti v zahodni kulturi nasploh. Bil je pravi univerzalni učenjak in edini, ki se je pred Karlom Marxom uveljavil kot prvovrsten, izviren mislec. Bil je prvi pomemben učenjak, ki je Sveto pismo preučeval kot zgodovinski dokument, katerega avtorstvo je vprašljivo in ki kaže na intelektualne meje svojega časa. Vpeljal je filološko-zgodovinsko kritiko, ki se je uveljavila šele pozneje, v 19. in 20. stoletju. Slika desno: Spinoza (Wikipedia)

Dognal je naslednje: vse, kar si prizadevamo razumeti, moramo vsaj delno, razlagati z nečem drugim; naše razlage imajo vedno, vsaj delno, obliko povezovanja ene stvari z drugo. Edina entiteta, za katero to ne velja in ne more veljati, je celota vsega. Ta kratko malo biva, v sebi in za sebe, ni je mogoče razložiti z ničemer drugim in ni povezana z ničemer drugim; ničesar drugega namreč ni. To pa pomeni, da je edina prava substanca, ena in samozadostna, edini nepovzročeni vzrok. Prav to pa je tisto, kar imenujemo Bog (Stvarnik, Eno, Veliki intelekt…).

Bil je prvi, ki je zavrnil Descartesovo delitev (dualizem, ki je bil zavrnjen šele v 20. stol.) a povzel njegovo misel, da Bog biva in je neskončno in popolno bitje. Toda, če je Bog neskončen, ne more imeti omejitev, zato ne more obstajati nič, kar ni Bog. Bog mora biti koekvivalenten z vsem, kar je. Duhovna in materialna plat sta lahko le dva različna načina opisovanja iste resničnosti. Ne glede na to, kako opisujemo kozmos, bodisi kot naše religiozne predstave ali kot planete in druge snovne predmete, zmerom opisujemo isto. Ena vrsta kategorij je abstraktna ali duhovna, druga materialna, a to sta le dva različna načina opisovanja iste resničnosti. Isto bivajočo entiteto gledamo z dveh različnih vidikov. Potemtakem Bog ni zunaj sveta, a tudi ni v svetu: Bog JE svet; fizični univerzum je njegovo telo, bi lahko rekli, čeprav je to le en način gledanja nanj. Duhovno dojemanje Boga pa je kratko malo le drugačen način spoznavanja istega bivajočega. To je mogočna vizija in številni nadarjeni ljudje so občutili njen čar.

Čeprav je človek končno bitje in ne neskončno, ima isto dvojno naravo v enem bivajočem: ima telo, a tudi dušo, to pa nista dva različna človeka, temveč je to ena in ista oseba; ali kakor pravi eden izmed starih judovskih izrekov – telo je duša v svoji zunanji obliki.

V nasprotju s kasnejšimi romantiki je trdil, da človekova dejanja določajo dejavniki, ki so zunaj njegovega nadzora, čeprav ne na surov, mehaničen način. S stališčem, da je misel o naši svobodi iluzija, ki temelji na tem, da se večinoma ne zavedamo pravih vzrokov naših dejanj, je napovedal Freuda. Nasprotno od slednjega pa je menil, da je nesmiselno, če človeka obsedajo zasebni problemi, saj so to le neznatne skrbi; uvideti bi morali njihovo mesto v celoti vsega. Na naše življenje bi morali gledati z vidika večnosti. Iz Spinozove filozofije izhajajo ravnovesje, upanje, strpnost in globlji smisel obstoja; svobodo govora oz. izražanja, ki je postala del liberalističnega pogleda na svet, je prvi poudarjal prav on.

Spinioza je vplival na vrsto kasnejših filozofov – Hegla, Schopenhauerja, Nietzscheja, Russla. Slednji ga je označil za »najplemenitejšega in najljubeznivejšega med vsemi filozofi. Intelektualno so ga nekateri prekosili, etično pa je največji.« Cenili so ga tudi drugi, npr. Einstein in Freud. Bil je med redkimi, katerih temelj njihovega dela je bila vizija celotne resničnosti.