Shellingovo misel je povzel in dodelal njegov sošolec, veliki Friderich Hegel (1770-1831), v svojem delu Fenomenologija duha pa je predstavil idejo »absolutnega idealizma«. Tudi zanj je bil cilj razvoja samospoznanje in samorazumevanje. Vendar pa ta proces zanj ni bil isto kot narava, temveč je dogajanje razumel bolj v moralnem smislu. Po njem duh ni nastal iz nežive materije, temveč je prav tisto, iz česar sestoji vse bivajoče - duh je torej temelj vsega bivajočega. Ves zgodovinski proces, ki sestavlja resničnost, je razvoj duha k samozavedanju in samospoznanju, ko pa je to doseženo, se vse bivajoče harmonično združi s samim seboj.

Vse kar je, je rezultat procesa. Vsako zapleteno stanje, ki traja omejen čas, vsebuje nasprotujoče si elemente, ki ga destabilizirajo. Nasprotja se morajo sama izoblikovati, dokler se ne razrešijo, to pa vzpostavi novo stanje, ki poraja nova nasprotja. Temu procesu pravi »dialektični proces« ali kar »dialektika«, sestavljajo pa ga tri glavne stopnje. Prva, začetna stopnja je teza. Reakcija, ki jo ta zmeraj izzove, nasprotni proces je antiteza. Nasprotje med njima se razreši v novo stanje - sinteza, v katerem so elementi obeh. Ker pa je sinteza novo stanje, vsebuje nova nasprotja in s tem postane začetek nove triade - teze, antiteze in sinteze – ter tako poraja nove in nove spremembe. Zato se vse nenehno spreminja. Tudi človek je vpet v dialektični proces in iz njega ne more izskočiti. Le če bi nastal položaj brez nasprotij, bi tudi sprememba ne nastopila. Stanje brez nasprotij bi dosegli, ko bi se duh samega sebe zavedal kot zadnje resničnosti in spoznal, da je vse, kar je doslej imel za tuje, v resnici del njega samega, ne pa v nasprotju z njim.

V »organski družbi« brez nasprotij, v kateri bi bil vsak posameznik skladen del celote in bi svobodno služil njenim interesom (pred svojimi), bi dosegli končno fazo razvoja človeka in družbe.

Hegel je tako dosegel enkraten položaj med velikimi filozofi, saj ni le priskrbel svetu ključa za razumevanje resničnosti temveč predstavlja vrh svetovnozgodovinskega procesa, utelešenje smotrov resničnosti glede samospoznanja.

Nekoliko nejasno je le vprašanje, na kateri točki razvoja družbe bo mogoče doseči stanje brez nasprotij. Zdelo se je, da je to že utelešala ustavna monarhija Prusije njegovega časa. To so pograbili njegovi privrženci, častilci države, »desni heglovci«, Hegel pa je z njimi postal filozofski utemeljitelj desnega krila nemškega nacionalizma, ki je doseglo vrh s Hitlerjem. Levi Heglovci so razumeli, da je do idealne družbe še daleč. Najpomembnejši med njimi je bil Karl Marx, ki je filozofsko plat marksizma razvil neposredno iz Heglovih idej; ohranil je celo besednjak. Tako je bil Hegel – paradoksalno - intelektualni boter tako nacizma kot komunizma. Je duhovni oče antiliberalnega političnega mišljenja v modernem svetu. Trdil je namreč, da posameznik doseže samoizpolnitev le, kadar se spoji z organsko družbo.